Na raziskovanje Kalifornije smo se odpravili aprila, ko se narava v naravnih parkih prebuja, sneg je začel kopneti, sočne pomaranče so se nastavljale soncu in na plažah se je pričenjalo živahno življenje ob vriskanju otrok v bližnjih zabaviščnih parki. Res čudovito! Ampak, zakaj pa nam je obisk ene najbolj sončnih držav Združenih držav Amerike ostal v tako lepem spominu? Zaradi neverjetno prijaznih ljudi!
Kalifornija je prostrana dežela, ki vsakemu obiskovalcu nudi nešteto zanimivosti in prav v vsakem kotičku te države lahko odkriješ nekaj novega. In ker smo želeli čimbolj izkoristiti naš, še tako prekratek čas, smo si na letališču najeli avto in se podali na pot.Napokani v modro Mazdo enoprostorca s panoramsko streho smo se premikali skozi mestne bulevarje, nasade pomaranč in naravne parke. Če je pri nas »cesta ni igrišče« bolj vodilo, je pri njih strogo pravilo. To, da so Američani zelo strogi glede cestnih pravil smo vedeli, saj je tako na avtocestah kot na lokalnih cestah promet vedno potekal mirno, brez raznorazne zvočne ali svetlobne signalizacije. Pasovi na avtocestah so jasno označeni in deljeni ter znaki o omejitvah hitrostih so redno nameščeni. Pa vendar nas je želja po čim prejšnjem prispetju na želeni cilj ”zapeljala” do prekrška katerega je opazil tudi policist, ki je spretno in neopazno vijugal za nami. S sirenami nas je opozoril na njegovo prisotnost in zapeljali smo k robu.
Odvrtelo se je kot v filmu. Počasi je stopil iz avta odet v uradno uniformo, pištola za pasom in obsijan s kalifornijskim soncem. Do našega avta ni kaj preveč hitel, vsaj tako se mi je zdelo. Skušala sem umiriti srčni utrip, ko je končno potrkal po našem oknu. Vljudno se nam je predstavil in nam pojasnil vse naše prekrške. Prehitra vožnja, prepogosto menjavanje pasov in na koncu celo vožnja po nepravilnem voznem pasu. No, jaz sem mislila da je bilo samo prvo vendar smo sklonjenih glav prikimali in vse priznali. Nato je sledilo večno vprašanje: ” Where do you come from?” Pa mu povem da smo iz Slovenije, iz Evrope. Pa niti nisem bila tako drzna da bi vprašala če ve kje to je. Dodala sem še, da smo tukaj na počitnicah z otroci in kam smo namenjeni. Ko sem zaključila svoj kratek monolog nam je začel pojasnjevati pravila na cesti in na kaj moramo biti vse pozorni, da ne bomo zopet storili prekrška. Od tega, da ima avtocesta omejitev 60mph in da naj pazimo pri uvozih na avtocesto katera omejtev je specificirana do tega, da je skrajno levi pas za tiste hitrejše in je plačljiv. Lahko smo samo prikimali in se zahvalili za lekcijo in podroben opis tamkajšnjega prometnega režima. Ko se je končal, ta rahlo neprijeten pogovor, nam je rekel naj počakamo v avtu, medtem ko se je on sprehodil do svojega. Opazovala sem ga skozi vsa možna ogledala na naši Mazdi, zgledal je miren. Nekaj si je zapisoval in govoril po radijskem sprejemniku.
Z možem sva že začela računati kateri zabaviščni park bomo morali izpustiti zavoljo kazni, pa nekako nisva prišla do skupnega odgovora. In ne vem kaj točno je bilo takrat odločilno, mogoče moja prijaznost in pojasnilo kje točno leži Slovenija, mogoče velike in začudene modre oči mojih fantov ali pa samo to da smo si res željni nadaljnjega potovanja, se je policist vrnil z dvema zlatima nalepkama v obliki policijske zvezde in napisom ”Junior Sheriff Deputy”. Seveda, za moje otroke. Ko sem čakala svoje ”darilo” mi je namesto tega začel pojasnjevati kaj je na poti iz San Francisca še vredno ogleda in tudi to katerim gnečam na cesti se je vredno izogniti. Sprva odprtih ust sem ga poslušala, potem pa je v mojih žilah zavrela popotniška žilica in razvila sva en krasen pogovor o njegovi deželi. Na koncu seveda ni pozabil in mojemu možu podrobno opisal postopek vključevanja v promet in nam z nasmehom zaželel uspešno potovanje naprej.
Ko smo se poslovili in vključili v promet je v avtu zavladala tišina. Po nekaj momentih je mož vprašal: “Je res možno da smo dobili samo opozorilo?” Nemo sem pokimala in nasmešek se mi je narisal na obrazu.
Maja Rabič (Kam z mulcem)
Vsa ponudba v ZDA
