So dežele, ki te očarajo že takoj ob pristanku. Šrilanka je ena izmed njih. Srečanje s prijateljem Manujayo, ki nas sprejme in veselo objame, potrdi občutek, da smo prišli v prijazno in toplo deželo. Temu pritrdi tudi kazalec na termometru, ki kaže 28 stopinj in 80% vlago v zraku. Oktober je čas, ko se jugo-zahodni monsun umiri in nastopi obdobje stabilnejšega vremena. Kolikor je v tropskem pasu, 7 stopinj severno od ekvatorja, pač mogoče govoriti o stabilnem vremenu.
Manujaya nas predstavi našemu vozniku, ki pozdravi v angleščini z izrazitim indijskim naglasom. Bližina »velike sestre« se izrazito kaže skozi vso zgodovino Šrilanke, vse od najstarejših prebivalcev, imenovani Vede, ki so po mnenju antropologov prišli z območja Južne Indije, v času ko je bila gladina morja nižja in sta bili Indija in Šrilanke še povezani preko kopnega.
Prvi postanek je Negombo. Jutranji prihod pomeni, da imamo čas sprehoditi se po ribji tržnici, kjer preplet zvokov, vonjav in podob trgovanja z ribami ponudi prvi vpogled v življenje domačinov. Na poti do tja mi hitro postane jasno, zakaj je Manujaya vztrajal, da namesto najetega avtomobila raje vzamemo avto z voznikom. Vožnja po lokalnih cesta deluje skozi prvih nekaj kilometrov kot čisti kaos, kjer ni jasno kdo ima prednost. So to avtomobili, kolesarji, motoristi, vozniki rikš, krave, psi, opice ali morda sloni? No, vsekakor sloni. Pod njimi pa hierarhija ni več tako jasna in vijuganje med razgibanim prometom postane svojevrstna umetnost. Te so vešči predvsem domačini in kmalu razumemo, zakaj je povprečna potovalna hitrost na Šrilanki med 30-40 km/h.
Colombo tokrat izpustimo, saj me ob prvem obisku ni ravno navdušil. Visoke stolpnice, nekaj palač in templjev ter kaotičen promet so preglasili zelenje mestnih parkov in šumenje valov. Odločimo se nadaljevati našo pot v notranjost otoka, do jezera Amaya. Med potjo se čez cesto večkrat sprehodijo sloni. Opazujemo živahne opice po drevesih ter smo očarani nad pisanim vrvežem in bogato ponudbo sadja na stojnicah ob cesti. Ustavimo se in prodajalec že reže ananas in razpolavlja kokos, v katerega zapiči slamico ter nam ga ponudi za dva dolarja. Ohlajenega! Kraljevega! Nekaj trenutkov kasneje že držimo v rokah vsak svoj kokos in zadovoljno kimamo.
Ležerna vožnja, vijuganje po lokalnih cestah in manjko spanja na letalu nas premami in drug za drugim potinsemo brado proti prsnemu košu. Prebudi me tresenje avtomobila, ko se prebija po blatni cesti sredi džungle. To že ne more biti pot do našega hotela. »Smo se izgubili?«, vprašam. Voznik nekam neprepričljivo odkima in zre naprej čez volan. Vozimo se vse globje in globje v gozd, zelenje zapira pogled in ustvarja koridor, skozi katerega se mestoma prebijajo sončni žarki. In potem – razsvetljenje! Naenkrat se pred nami odpre pogled na modro jezero in nekaj streh, ki štrlijo iz gozda. Heritance Kandalama. Hotel, vpet med skalovje in džunglo navdušuje s svojim kontrastom med naravno zunanjostjo in modern urejeno notranjostjo. Zvečer se prepustim okusom in vonjavam curryjev – posebej me navduši piščančji curry, dokler ne ugriznem v »kobra čili« ki mi skoraj prežge jezik…
Zjutraj se odpravimo na skalo Sigiriya in grozečih 1.200 stopnic premagamo v dobrih 45 minutah. Rekord ravno ne, a vseeno zelo dober čas. Pa ne da smo tekmovali. Domačini jih preplezajo za zajtrk v dobre pol ure. Bosi. Vrh »levje skale« je nekoč stala glamuzorna palača, danes pa le še njeni ostanki, razporejeni v male terase povezane s stopnicami. Vsak trenutek lahko vstopimo prav v dnevno sobo kralja Kasyape, odvisno koliko se prepustimo naši domišljiji. Večkrat pa se znajdemo kar na enem izmed terasnih vrtov. Stopimo mimo ostankov levjih šap, na vrhu pa me presvetli: stojimo na točki, ki sem jo kot otrok občudoval v videospotu »Save a Prayer« skupine Duran Duran. V glavi si odpojem par vrstic in se zazrem v daljavo. Razgled brez konca – džungla in mestoma kukajoči vršaci templjev. Odpravimo se proti enemu v Dambuli in proti nekdanji prestolnici Polonnaruwi, kjer se srečam z Buddho na vsakem koraku. Enkrat v sedečem, drugič v ležečem položaju, v tretjo me pozdravi v stoje. Šrilančani so nori na malike. Ob ekvatorju se hitro zvečeri in naenkrat veslamo skozi večerno tišino, medtem ko se okrog nas iz vode kot roke dvigujejo sive veje odmrlih dreves. Kot sredi filma »Sleepy Hollow«! In kje je še Kandy, kje angleško planinsko vzdušje Nuware Eliye, kje odlični čaji,… Kaj vse me še čaka!
Matevž Hrovat
