Pravi Božiček je le eden, pa saj to vsi vemo. Dovolj smo stari, da ne živimo v iluziji in da nam je jasno, da so vsi ti božički, ki jih decembra videvamo po trgovskih centrih, na ulicah, na televiziji…, le kopije čisto pravega Božička. In pravi Božiček živi na severu, seveda, z gospo Božičkovo, s svojo čredo jelenov, s palčki pomagalčki in ostalimi prijatelji živi na Laponskem, čudoviti pokrajini na skrajnem severu Finske.
O ja, Joulupukki, kot ga kličejo finski otroci, živi daleč, daleč, na hribu Korvatunturi oziroma slovensko, na Ušesni gori, od koder vse vidi in vse sliši ter kamor ne vodi cesta. Pravzaprav pot tja najdejo le Božičku najbližji. Da lahko razveseljuje otroke po celem svetu, pa Joulupukki vsak dan pripotuje iz svojega doma v Božičkovo pisarno, ki se nahaja v bližini Rovaniemija, glavnega mesta Laponske. Tam opravlja svoje delo, usklajuje logistične zadeve, sprejema obiskovalce, poklepeta po telefonu in še in še. Da ne bo pomote, svoje delo v pisarni opravlja čisto vsak dan v letu, vse do 23. decembra., ko se zvečer s svojimi jeleni odpravi na pot, da obdari otroke po celem svetu.
Lansko leto sem v mesecu decembru Božička v njegovi pisarni obiskala tudi jaz. Z letalom iz Ljubljane sem en petek, v zgodnjih jutranjih urah, poletela direktno na obisk k Božičku. Niti sanjalo se mi ni, kaj vse bom doživela in v kaj vse bom ponovno verjela. Če sem iskrena, me je že med poletom samim prevzel en tak prijeten, a nenavaden občutek. Na to, da bi znalo it za zametke božične mrzlice, sem pomislila, ko sem se ujela, da skozi okno opazujem, kje nam bo nasproti pripeljal Božiček na saneh z jelenjo vprego. Bila sem na trnih, da je že odšel na pot okoli sveta in ga ne bom srečala. Pa seveda temu ni bilo tako; zaradi izjemne učinkovitosti svoje ekipe, hitrosti vožnje ter s pomočjo vetra in časovnih pasov on obdarovanje otrok po celem svetu opravi v dveh dneh, tik pred božičem. Neverjetno, vem! Poleg tega mora opravit še selekcijo pridnih in tistih, ki niso bili pridni? Haha, seveda ne! Naj vam povem, da je to najbolj smešna in neverjetna urbana legenda ever. Božiček obdari čisto vse otroke, saj so čisto vsi otroci fajn! Takoj po pristanku na letališču v Rovaniemiju se je vzdušje vklopilo na polno, od takrat dalje sem bila obdana z božički, jeleni, haskiji, palčki ter vsemi ostalimi klasičnimi liki, ki so mi z vseh strani sporočali ‘Santa believes in me!’.
Časa za zapravljat ni bilo. Po pravljično zasneženi gozdnati pokrajini sem se, skupaj s skupino, odpravila v živalski vrt RanuaZOO. Eno uro vožnje po najbolj idilični zasneženi pokrajini, kar sem jih v življenju videla, sem namenila razmišljanju in sanjarjenju. V tistem trenutku se mi je že dozdevalo, da sem v najbolj pravljični deželi na svetu. Nisem pa še imela pojma, da te v tej isti deželi zagrabi prav nerealna nakupovalna mrzlica. No, pa saj je kar logično, božič je pred vrati (dobesedno).
Torej, da pojasnim, v živalski vrt je možno vstopiti le skozi trgovino s spominki in mimo maskote polarnega medveda, s katero se, skladno z navdušenjem, v katerega si padel že po pristanku, obvezno fotografiraš. Ob tem si rečeš, da ti fotke itak ni treba kupit, vendar na izhodu že držiš v rokah, ne le fotko, temveč tudi sneženo kuglo s tvojo fotko v njej. Postane mi jasno, da sem na Laponskem, najbolj pravljični deželi, Božičkovi domovini, kjer denar zapraviš, ne da bi se sploh zavedal – severna božična nakupovalna mrzlica je mnogo močnejša kot navadna! V lepo urejenem in zasneženem živalskem vrtu sem srečala vse pomembnejše predstavnike lokalnih živalskih vrst: bobra, rakuna, več vrst lisic, volka, losa, severnega jelena in sorodne pasme, več vrst sovic, jastreba in orla, severna medveda, pa kultno vrsto kune po original imenu Gulo gulo (ali rosomah, kakor mu rečemo lepo slovensko)…, obiskala sem čisto pravi Ice bar in dve uri sta minili, kot bi mignil. Na izhodu sem zapravila svoje prve evre za spominke in fotografije, potem pa sem si, praktično za drobiž, privoščila še super kosilo (kruh z maslom, lososovo juho in solato iz solatnega bara).
Ob prihodu v mestece Rovaniemi me je čakalo naslednje kičasto presenečenje, naša skupina je bila nastanjena v Hotelu Santa Claus (mislim, a lahko še bolj idealno ime hotela?!!), ki se nahaja v središču mesta (kot pravzaprav vse v Rovaniemiju, če smo čisto iskreni). Hotel je klasično korekten in po vseh ‘severnih’ standardih. Res ne moreš najti prav nobene pomanjkljivosti. Tudi več trgovinic s spominki je v pritličju hotela. Naj na tem mestu omenim, da vse to velja tudi za ostale hotele v mestu, v katerih so sicer tudi nastanjene naše skupine, kot so npr. City Hotel, pa Scandic, pa Arctic Light,… Vsi ti hoteli imajo poleg brezhibne storitve tudi odlično lokacijo v radiju nekaj deset metrov od osrednjega mestnega trga, vseh restavracij, barov, trgovinic,… Po prijavi v hotel je seveda sledilo javljanje preko Facebooka, nato pa kava in shopping, moji osrednji aktivnosti v naslednjih treh dneh, poleg fakultativnih izletov. Oziroma ne, bom čisto iskrena, moje misli so bile ves čas obremenjene z lovom na ‘auroro borealis’, seveda. Vsakih nekaj minut sem preverjala vremensko sliko, odkrila celo aplikacijo, ki kaže možnost pojava Aurore, kot jo ljubkovalno poimenujem, oziroma severnega sija, na določenem mestu. Resnično velik del mojih možganskih aktivnosti sem namenila temu, da vidim severni sij. No, pa ga nisem, ne prvi, ne drugi in ne zadnji dan. Prvi dan je bila možnost 1%, drugi dan 0%, tretji dan smo zvečer že poleteli proti domu. Po mojih zanesljivih informacijah pa se je ravno približno od trenutka, ko sem zapustila Laponsko, severni sij čisto vsako noč, praktično celo zimo, pojavljal v vsej svoji lepoti. Skušala sem dešifrirat to ”sporočilo” in tudi uspela. Vrnit se moram na Laponsko, samo to je, zelo preprosto!
