Po dveh letih, ko sem naredil prvi korak na »belem otoku,« se mi dandanes že ob sami omembi le tega prikrade nasmešek na obraz in naredi cmok v grlu. To je otok, v katerega sem se zaljubil na prvi pogled, kjer sem našel svoj mir. To je Lefkada.
Čeprav sem na Jonski otok prišel po spletu naključij, zdaj verjamem, da to niso bila le naključja, temveč moja usoda. Ta mali zeleni paradiž, ujet v modrino grškega morja in neba, ne potrebuje veliko, da te prepriča.
Po pristanku na letališču pri Prevezi sledi do kraja nastanitve kratka vožnja, takrat prvič zagledaš »zeleno gmoto«, ki predstavlja mogočno hribovje Lefkade. Takrat se zaveš, da to ni samo še eden izmed grških otokov, ampak nekaj novega in posebnega, česar nisi še nikoli videl in občutil.
Otok Lefkada je najbolj znan po belih pečinah in plažah na jugozahodu otoka, ki kljubujejo morju in času. Po tem belem delu otoka je otok dobil tudi ime. Koren »lefko« v imenu otoka v grščini namreč pomeni belo. Ker ima otok lastno podtalnico in dovolj padavin v zimskem času, je posledično izredno zelen in bogat z življenjem. Še posebej, ko se »izgubiš« v hribih, ki so odmaknjeni od turističnega vrveža, najdeš tisti mir, ki sem ga omenil prej. Oči se spočijejo ob pogledu na polja leče, nasade oljk in širne gozdove, ki se razprostirajo po celotnem otoku. Tišina v majhnih pisanih vasicah sredi dneva je bolj glasna in polna kot če bi igralo tisoč orkestrov naenkrat. Če tej kombinaciji pogleda in tišine pridružimo še vonj borovega gozda in okus timijanovega medu, je doživetje popolno in ga ne bomo nikoli pozabili. Otok bo dišal v naših spominih za vedno.
Ob pisanju se mi postavi vprašanje, kaj je na tem otoku tako posebno, kaj ga naredi tako privlačnega. Ali je to res le »kup kamenja«, ki se je znašel v morju in je naložen dovolj visoko, da sega iz morja proti nebu ter je porastel z drevjem ter tako naključno razporejen, da nam deluje lepo? Poznam odgovor. Vsa ta naravna lepota ne bi bila tako čudovita celota brez ljudi, domačinov, naših gostiteljev, ki na Lefkadi živijo. Ljudje in njihov značaj, ki jih imam privilegij poznati, so lepši kot katerikoli razgled, plaža ali morje.
V začetku julija sem se končno vrnil na Lefkado in ko smo se zopet srečali z grškimi prijatelji, se zaradi nastale situacije nismo mogli normalno objeti in si stisniti rok, da smo zavarovali drug drugega.
A življenje tu kljub vsemu teče po starih tirih, seveda upoštevajoč vse varnostne protokole v zvezi s covidom-19.
Z druščino sedimo v baru, Sotiris nam pripravlja kavo in grški jogurt z medom, nosi masko in rokavice. Ko nas postreže, za masko vidim nasmeh v njegovih očeh in veselje, da smo tukaj, da se turizem prebuja in da bo lahko preživel svojo družino. Prav tako sem opazil prijatelja Mihalisa, ko je na plaži pripravljal čolne za oddajo za naslednji dan. Čeprav jih bo oddal manj, kot bi jih leto poprej, mi od daleč iz svoje »pisarne« na plaži pomaha, lepo pozdravi in me povabi, naj pridem bližje. Pogled se mi ustavi na mizi, kjer je plastenka razkužila, ki jo pravkar polni v pričakovanju gostov v naslednjem dnevu. Razkužilo za roke na plaži, kdo bi si mislil?!
Razmišljam o absurdnosti situacije, pa vendar poleg nošenja mask, uporabe razkužil in rokavic ne opazim velike razlike glede na prejšnja leta. Ena večjih prednosti otoka je, da je večina hotelov družinskih, so manjši, bolj prostorni in prijetni. »All inclusive« hotelska ponudba na otoku praktično ne obstaja, kar pomeni tudi manj gneče v hotelih, več restavracij in tavern ter bolj raznoliko grško hrano po boljših cenah z boljšim vinom in splošno kakovostjo.
Realnosti tega sveta ne moremo pobegniti, lahko pa se ji za kakšen teden vsaj malce umaknemo.
Jaz, Kompasov predstavnik Jan, in pravkar pripravljena vroča grška kava, vam pošiljava lepe pozdrave z otoka treh barv, ki so naključno tudi Kompasove barve (modra, zelena in bela), in predvsem z otoka, kjer živijo srčni ljudje.
Se vidimo kmalu!
Jan, Kompasov predstavnik na Lefkasu
