DNEVNIK KOMPASOVEGA JANEZA

in potovalne dogodivščine

Potovati. Beseda, ki se je vedno drži pridih skrivnostnega, morda neodkritega. Več kot zgolj sprememba okolja skriva v sebi obljubo po nečem novem. Kaj me bo navdušilo tokrat? Bo to sprehod skozi park, veličasten pogled z vrha gore, večerni vrvež živahnega mesta ali blago šumenje valov skozi tišino jutra?

Velikokrat me vprašajo, kaj mi je v mojih letih potovanj pustilo največji vtis. Kje mi je najlepše, kam se najraje vračam? Verjetno eno najtežjih vprašanj, saj nanj ne morem dati jasnega odgovora. Vsako potovanje mi v celoto sestavi mozaik zvokov, podob, vonjev. Mozaik pogovorov, stiskov rok, nasmehov in… čudenja. Zadnje je obvezno.

Če ti povem, da je najina današnja ciljna destinacija ime dobila po sladkem medu ali pa po nebesih, ti verjetno nisem povedal nič, a ne? Kakorkoli, najin cilj danes je ena najmanjših državic na svetu z eno najmanjših prestolnic na svetu, ena najgosteje poseljenih deželic na svetu z eno najbolj južnih leg v Evropi in z eno najbolj ključnih strateških leg v Sredozemlju… S povprečno več kot 300 sončnimi dnevi na leto privablja popotnike, ki imajo radi sončno vreme in ležeren obmorski dopust, tako kot medovite rastline privabljajo čebelice. Ljubitelji snega bodo morda nekoliko razočarani, na Malti je v zadnjih 100 letih sneg namreč padal le kakšnih trikrat ali štirikrat.

A ti verjameš v Božička, dragi dnevnik? No, oprosti, brez razburjanja no, ampak obstajajo pač ljudje, ki ne verjamejo. Pa sem nekoliko bolj previden, kadar je govora o Božičku. Mislim, jaz bi te že prepričal, da obstaja, tako kot prepričam vse, le taktiko bi v tem primeru moral prilagoditi. Me pa nadvse veseli, da verjameš. Kar se mene tiče, pravzaprav ni kaj verjeti, ker dejstva so pač dejstva. A pa veš, kje živi Božiček? »Krščen božiček!«, kakšen Spar na Viču?? Ooo, dragi dnevnik, vidim, da ti »božičkoslovje« pa ni najbolj blizu. Ja, ja, jasno, tebi je pomembno le, da dobiš darila…

Aja, kam greva? V tej deželi se čas ustavi. Ulice so polne glasbe in plesa v čisto njenih, strastnih ritmih. Mesta so pravi muzeji arhitekture, posebnega dizajna in ameriških »oldtimerjev«. Domačini so ponosni in vedno nasmejani. Aaa, kako ne gre?? Kaj pa, če ti rečem revolucija – »Viva La Revolucion!«? Tako je, dragi moj dnevnik – ti odvrneš »Viva La Cuba!«.

»Ugani, kam greva danes, dragi dnevnik! Po naslovu, kako pa? Saj sem ti dal očiten namig! Premeči črke. Ja, dva N-ja sta nalašč, ker enega nisem imel kam dat. Neee, tam niso risi doma, ris ni namig! No daj, razmisli, naredi eno »nevihto v možgančkih«… B-R-A-V-O!!! Na Santorini greva, tako zelo grški otok, da bolj grško ne gre. Pa tako zelo romantičen, da bolj romantično ne gre.«

»No, jaz pa se rajši okopam v Modri laguni. Je moje skoraj najljubše doživetje na Islandiji in moje najljubše kopanje na svetu! Slikovito kopališče zaznamujejo kontrasti – temperatura zraka in temperatura tople geotermalne vode, nešteti odtenki modre in turkizne v bazenih, obdani z različnimi toni belega blata in belih meglic, pa črna vulkanska kamnina na obrobju kopališča in razgibana barvita kulisa v ozadju, prilagojena letnemu času… Zdravilna voda, bogata z minerali, ima slabih 40 stopinj celzija in v njej ni priporočljivo ostajati več kot dvajset minut naenkrat. A občutek v tej vodi, po možnosti na hladen oblačen in deževen dan, je tako zelo fenomenalen, da ne mooorem ven. Ne morem! Naj samo dodam še, da je v bazenu šank – s pivom!«

»Islandija je čisti unikat, dragi dnevnik… Oblike in barve, ki jih je tam ustvarila narava, so tako zelo raznolike, edinstvene in čudovite, da tudi, če bi zbral vsa naravna čudesa na tem svetu, ta ne bi bila konkurenca naravnim čudesom, ki jih ponuja Islandija. Tako! Jaz mislim, da je Islandija en tak interaktivni muzej, ki prikazuje proces nastajanja Zemlje. Tako!«

»Ampak… Kaj sem ti hotel pravzaprav povedat? Da imam tudi svoj čisto najljubši vonj! To je vonj otoka Kefalonija! A veš, kako recimo vonj najljubšega mehčalca za perilo mehča in pomirja (čeprav je zame osebno občutno preintenziven)? No, tako mehča in pomirja vonj otoka Kefalonija, le da je vonja ravno prav. Me razumeš? Si predstavljaš? O, kako diši…«

»Dragi dnevnik Kompasovega Janeza, naj se ti predstavim…« Ja, vem, da me poznaš, če sem del tebe oziroma ti del mene! Dvigujem tenzijo, delam zapis nekoliko bolj dramatičen, postavljam se v vlogo pokrajine in pri tebi vzbujam zanimanje po tem, da spoznaš še en krasen košček sveta… Dovoliš? Hvala! »Ime mi je Apulija! (it. Il mio nome e Puglia!)«

A veš, kaj razmišljam? Imam jaz sploh kakšnega vzornika, ali jih imam toliko, da jih ne morem »popredalčkat« v predalnik vzornikov? Verjetno sem jih imel več, ko sem bil mlajši, odkar sem postal najboljša verzija sebe, pa jih pravzaprav ne potrebujem… Hmmm, no glej, vsem tistim, ki sem jim vzor jaz (verjamem, da jih ni malo), povem ravno to. Vzor gor ali dol, ne bodite dobra kopija, postanite najboljša verzija sebe – tu leži sreča!

Ciao, Dnevnik!!! A ti veš, iz kje prihaja najbolj vsesvetovno znan pozdrav? Ja bravo! Ja jasno, da iz Italije, to vsi vemo. Ampak, a veš bolj natančno, v katerem kraju je rojen? Iz kje izvira? Ne gre… Kaj pa… Na kaj najprej pomisliš, ko ti nekdo reče, kateri je najbolj romantični kraj na svetu? No?

No, a bistvo tega slastnega uvoda številka dve, dragi dnevnik, je, da grem naslednji teden na Zakintos. Jaaa, na počitnice odhajam! No, pozdravit naše goste, pa malce na počitnice. Zadnjič me je ravno mladinec Filip iz moje »razširjene počitniške familije« spraševal, kdaj sem bil prvič na Zakintosu. Pa sem mu rekel, da njega še ni bilo na svetu, da pa je bilo to obdobje čudovite glasbe in da sem imel s seboj walkman in pol kovčka kaset. Da bi ti videl ta njegov začuden pogled, dragi moj dnevnik! Par sekund je trajalo, preden je uspel odvrnit »V prazgodovini torej, a?«.

Glagole spregamo, samostalnike sklanjamo, pridevnike in lepoto morja pa stopnjujemo. Opa, dragi dnevnik, nova modrost, a? Naj te spoznam s stopnjevanjem lepote morja – morje, lepo morje, najlepše morje, Jadransko morje, Dalmacija! Me veseli, da se strinjaš, a ni dvoma, da ne bi bilo pravilno. Jaz imam (skoraj) vedno prav.

Kako misliš, če obstaja? Seveda obstaja! Naš planet je množica rajev, naš planet je en sam raj – pustimo, da takšen tudi ostane, a ne? Mimogrede, ravno sem si v cvetlične lončke na balkonu zasadil timijan. Baje ga imajo čebelice rade in letos čebelice potrebujejo pomoč. Pa jim pomagam… Pa tudi sončnice si vsako leto zasadim na vrt, ker so mi tako zelo lepe. Jih okupirajo ptički in pozobajo semena, a kaj naj? Oni se najedo, jaz pa uživam v lepoti narave. Za vsakega nekaj.

Ja, lahko bi se označil za »jugonostalgika« ja, a ne bi rekel, da ima to prav veliko veze s tem, da obožujem Jadransko morje. Jadransko morje je pač najlepše. Če že ne objektivno, pa ne-subjektivno zagotovo. Kar pa je enako objektivnemu po mojem mnenju. Haha, danes jih streljam, a? Ja, dobre volje sem, mesec maj je moj skoraj najljubši mesec v letu.

Razmišljam in razmišljam… A veš, da se sploh ne spomnim, na kakšen način sem se jaz znašel na Madeiri. Mislim ja, vem, da sem tja letel, a ne vem, kaj je bil faktor odločitve, da grem tisti trenutek na Madeiro. Malce me mika ideja, da je bilo to ravno v času moje kratke obsesije z nogometom, a nisem čisto prepričan. Vedno se mi je zdela nekako v senci kakšnih drugih destinacij, pač malce v ozadju, ne vem no. Tako nevsiljiva, da je vedno potrpežljivo čakala na moji listi želja. Kakorkoli, jaz sem izjemno vesel, da sem jo obiskal, resnično. Ugotovil sem namreč, da je po mnogih kriterijih popolna destinacija zame.

Jaz sem bil precej poseben otrok, dragi moj dnevnik. Zelo rad in veliko sem bral… No, pač, že takrat sem oboževal mite in legende, pa anekdote in zgodbe, pa če si mi rekel, da je nekaj zgodovinsko dejstvo (tudi, če nepreverjeno), si me imel »v paci«, kot bi se reklo. V karkoli se me je dalo prepričat, res. No, kakorkoli, ne spomnim se točno dogodka, zaradi katerega se je to zgodilo, a postal sem prav rahlo obseden s Tutankamonom. No, tudi s faraoni, a še posebej s Tutankamonom. A veš, da imam izrezke iz časopisov in poljudnoznanstvenih publikacij o njem? Reees!

Če sva rekla, da je Kreta otok vrhovnega boga, je pa Rodos otok sonca, veš. A kako to? Ja zato, ker je tam sonce! Haha, no ja, tudi zato, s soncem tam res ni težav. A v igri je seveda bog. Zaščitnik otoka je namreč eden in edini – Helios, veliki Bog sonca. Grčija je božanska dežela, po božjih in po mojih standardih, da boš vedel! Je vrhovni svet grških božanstev, ki potrdi, da je božansko, in je Kompasov Janez (to sem jaz!), ki razglasi, da je njegovo najljubše. Jaz vem, da včasih kar malce zaviješ z očmi (no, platnicami), ker se ti zdi, da pretiravam. A ne dvomi v mojo kredibilnost, lepo te prosim. Rodos je reees moj najljubši grški otok, ravno toliko kot so moji najljubši prav vsi grški otoki!

A veš, kje bi jaz bil danes, če bi bil, dragi dnevnik? »Planica, Planica, snežena kraljica!« Letos bo sicer nekoliko drugačna, predvsem manj bučna in manj oblegana, brez tistega »žmohta« navijanja, zaradi katerega se mi pokonci postavijo dlake. Gledalci si namreč tekem, zaradi zdravstvene situacije in ukrepov, ne bomo mogli ogledati v živo. Vključno z mano, seveda, tudi mene letos ne bo tam, čeprav sem bil zadnjih nekaj let kar redno del te pravljice. Bom pa absolutno gledal iz svoje dnevne sobe, o ja!

»Pred enim letom je bil tole naš zadnji normalen teden, pa tega takrat nihče ni vedel.« Se spomniš, dragi dnevnik? Začetek je bil kar dramatičen, od govoric o tem, da ne bo možen prihod v prestolnico, da bo zmanjkalo goriva, do tega, da potrebujemo zaloge hrane in seveda – toaletnega papirja. V glavah so se nam že začeli odvijati vojni scenariji, obisk trgovine je tisti prvi teden zbujal strašno nelagodje in tesnobo. V resnici zalog v trgovinah ni zmanjkalo, vojni scenarij se ni odvil, spremembe, različne barve na semaforju in dejstvo, da je naslednjih 14 dni ključnih, pa je postalo naša stalnica. Joj, samo še eno šalo s fejsbuka ti povem. »Kakšna je razlika med lanskim in letošnjim marcem? Nič bistvenega, le da letos ni panike zaradi toaletnega papirja.«

Moram ti povedat, da sem Kanarce (aka Kanarski otoki) obiskal že kar zgodaj, kot mlad, sveta željan popotnik. Ko sem se na Gran Canarii potepal po otoku, sem ves čas oprezal za… Ja kanarčki, seveda! Če niso na Kanarskih otokih kanarčki, kje pa bi potem lahko bili? No, ene par sem jih videl, a izvedel tudi, da Kanarski otoki niso dobili ime po čudovitih ptičkih, temveč ptički po čudovitih otokih. Več povezave z imenom otočja imajo v resnici psi. Latinski naziv Insula Canaria v dobesednem prevodu pomeni »otok psov«. Če povežem s kuro in jajcem ter večnim vprašanjem, kaj je prej, so torej psi dali ime otokom, otoki pa ptičkom. Precej enega heca je na račun geografskih imen tega področja. Otočje se namreč nahaja v območju Makaronezije, a veze nima z makaroni. Recimo…

Živjo dnevnik, jaz sem poliglot! No, to sem ti danes hotel povedat, haha… Ne, ni samohvala, ni pretiravanje, ni prazna marnja… Preveril sem na google in jaz sem poliglot, oseba, ki obvlada več jezikov. Kdo pa je tisti, ki sodi, kaj pomeni »več«? Ne le, da sem poliglot, lahko bi ustanovil društvo poliglotov, saj ogromno mojih prijateljev govori več jezikov – recimo slovensko, angleško, pa kaj od jugoslovanskega. Vsi moji »amici« v Kopru in Gorici govorijo več jezikov – recimo slovensko, italijansko, pa kaj od jugoslovanskega. Tisti severni obmejci, »meine Freunden«, govorijo več jezikov – recimo slovensko, nemško, pa kaj od jugoslovanskega. Da ne govorim o univerzalnem jeziku matematiki, ki ga vsi, bolj ali manj dobro, govorimo. Vsi mi smo poligloti!

Čemu ta filozofski uvod, praviš? Ja glej, dragi dnevnik, želel sem ti slikovito orisati razvoj ozadja, ki je botroval temu, da se že ohoho let odločam del svojega oddiha (tisti pravi dopust) preživeti v vili z bazenom. O ja, to je ul-ti-ma-tiven dopust, verjemi! In takšen dopust smo z mojo klapo začeli prakticirati, ja ugani kdaj? Ko so ednine postale dvojine, pa potem s podmladkom še množine. Ko se je družba treh najboljših prijateljev iz študentskih let povečala na: en par (Lovro bo jezen, a 50% odstotkov njegovega para se kar naprej menja, haha…ali ga pa sploh ni), eno tričlansko družino (ki je danes že štiričlanska) in enega mene. Pa računaj! Da ne pozabim dveh psov. Mislim, da bo letos še tretji.

Starejši kot sem, bolj sem nostalgičen, dragi moj dnevnik. Sinoči, preden sem zaspal, sem se spomnil, pa ne vem čisto dobro, zakaj in kako, kdaj sem prvič potoval z letalom. A verjameš, da je bilo to pred več kot par (če upoštevaš, da je par dejansko 2 x 1) desetletij? V resnici je bilo pred več kot trio desetletij! Bolj podrobno pa ne bi. Kakorkoli, moje prvo potovanje z letalom je bilo na največji grški otok. Pravijo da, kdor enkrat obišče Kreto, se vanjo tako močno zaljubi, da se zagotovo še vrne. In prav imajo, tudi jaz sem se, večkrat. In še se bom. Večkrat.

Velikokrat pred potovanjem preberem kakšno knjigo o umetniku, ki je zaznamoval pokrajino, ki jo nameravam obiskati. Tako sem pred obiskom Francije bral o Claudu Monetu, ki ga je občutek utesnjenosti s takratnimi omejitvami v slikarstvu pripeljal do tega, da je (potem ko je skočil v Seno in preživel), skupaj s svojimi somišljeniki, ki so raje kot podobe iz grških in rimskih mitov slikali naravo ter upodabljali svoje občutke v njej, ustvaril nov slikarski slog – impresionizem. Mimogrede, če morda nisi vedel, prav njegova slika Impresija: sončni vzhod je botrovala poimenovanju te veje slikarstva.

Če malce preračunaš, dnevnik moj, samo na hitro, tako na prste, ni višja matematika…, prideš precej enostavno do rezultata, da sem rojen v naši bivši skupni državi, naši Jugoslaviji. To pomeni, da imam sorodnike po celi bivši Jugi, ravno tako pa tudi prijatelje, znance in poslovne partnerje. Pač, kot večina nas, Jugoslovanov! Z veliko njih si dopisujem, se pogovarjam po telefonu (ne mobilnem, tistem fiksnem…

Ko spremljam aktualne dogodke v ZDA, se mi pred očmi odvijajo pretekli obiski te dežele. Kakšna fantastična potovalna destinacija! Obiskal sem jo kar nekajkrat in z vsakim potovanjem me je vedno znova pozitivno presenetila. Podobe, ki sem jih pred tem spoznaval skozi filme in drugo popularno kulturo, so z obiskom dobile kar nekaj novih dimenzij – Ameriko sem začutil in zlezla mi je pod kožo.

Če se osredotočim na ta trenutek, tukaj in zdaj, sem trenutno izjemno naklonjen trem evropskim državam, ki slikovito umeščene med Baltsko morje na zahodu ter Rusijo na vzhodu predstavljajo stičišče dveh mojih najljubših destinacij. Na eni strani Skandinavija, na drugi strani moja Rusija. Baltske države so nekoč pripadale Sovjetski Zvezi, a so v začetku 90-ih let suvereno stopile vsaka na svojo samostojno pot. Zanimivo je, kako ta trojček navzven deluje enotno, nekako se o njem pogovarjamo kot o usklajenem glasbenem triu. V resnici pa so si vse tri dežele precej različne med seboj. Vsaka je na svoj način zelo posebna.

Veš, dnevnik, že od malih nog sem navdušen nad kolesarjenjem. Tudi hoja mi je OK, kolo pa se mi je kot otroku zdela super ideja, saj sediš in se hkrati premikaš. Oboževal sem čisto vse – od ponija in kasneje kolesa »na prestave«, pa do prvega gorskega kolesa, s katerim sem obiskoval gozdna brezpotja ter odkrival in ustvarjal nove poti. Dejansko pa o njem nisem razmišljal kot o sredstvu za potovanje, vse dokler pred leti nisem prejel klic prijatelja iz Francije. Imel je čist’ hudo idejo! Da mi razkaže lepote provansalskih gričev in odmaknjenih vasic na kolesarskem potovanju. Jaaaa, itak da grem!

Moja naklonjenost Škotski se je pojavila ne več ne manj kot pred četrt stoletja (ojoj, kako čas hitro teče!), ko je tudi mene obnorel film Pogumno srce. Film sem tolikokrat pogledal in se vanj tako poglobil, da sem ob spremljanju 68. podelitve filmskih nagrad pravilno napovedal, katere Oskarje bo film prejel. Scena in fotografija v filmu me je sezula!

Avstralija. Beseda, ki mi pospeši krvni obtok in zviša srčni utrip. Dežela prijaznih in nasmejanih ljudi, ki s svojo gostoljubnostjo zvabijo vsakemu obiskovalcu nasmeh na obraz. Dežela, kjer med vsakim obiskom odkrijem nove, nepojmljive lepote narave. Tu se skupaj zabavajo surferji, glasbeniki, mladoporočenci, upokojenci in študentje.

Verjetno si opazil, dragi dnevnik, da sem si za svoj današnji zapis del naslova izposodil kar pri svojem najljubšem stripovskem mojstru, Mikiju Mustru. Priznati ti moram, da sem se ob svojem prvem obisku Dubaja zares počutil tako, kot predvidevam, da so se počutili Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, ko so zavrteli časovni stroj in odpotovali v prihodnost.

Ogromne prestolnice me, dragi dnevnik, pogosto pustijo hladnega, to veš. A vendarle, ko sem se med svojim prvim obiskom kar nekaj tednov potikal po Rusiji, me je Moskva osupnila. Mogočne stavbe in fascinantna arhitektura najrazličnejših stilov pripovedujejo na tisoče zgodb o bogati ruski zgodovini.

Da sem navdušen nad tropskimi otoki, že veš, dragi dnevnik. Prav tako sem ti zagotovo že omenil, da me slikovite bele peščene plaže vsakokrat pustijo brez besed. Se mi zdi, da kontrast belega peska, modrine morja, zelenih palm in moje frizure vedno dobro izpade na fotografijah.

Sam dobro veš, dragi dnevnik, da sem v temle obdobju, po Martinovem in do veselega decembra dostikrat in rad doma. Zdi se mi eno tako obdobje, primerno za delat nove plane. Poleg tega je to tisti čas v letu, ko smo na Kompasu v veselem pričakovanju. Odštevamo namreč dneve do izida novih katalogov z bogato in raznoliko ponudbo za naslednje leto.

Do Latinske Amerike čutim prav posebno naklonjenost, veš. Skozi svojo popotniško zgodovino je navdušenje preraslo v spoštovanje, prepleteno s strastjo in občudovanjem. Še kot študent sem se s skupino prijateljev, svojih sotrpinov s faksa, odpravil pohajkovat skozi Peru, Bolivijo in Čile. Vsaka od treh dežel me je očarala na svoj način.

Irska je bila precej let na moji ”bucket listi”. Ne le, da sem si v živo želel ogledati neštete odtenke zelene, posejane z belimi volnenimi kepicami, temveč razlog tiči tudi v kulturi. Od nekdaj me je navduševalo življenje in delo Jamesa Joycea, naravnost obožujem pa glasbo rock velikanov U2 ter Igro prestolov, serijo vseh serij.

Dragi dnevnik,  večkrat sem ti že zaupal, kako zelo rad imam počitnice ob morju. Šumenje valov, vonj po soli, objem vročega sonca in božanje sončnih žarkov (po pameti, seveda, vedno s kremo z dovolj visokim zaščitnim faktorjem), fajn hrana, pa vedno dobra družba. Vendar – poleg ležanja in oddiha sem rad tudi aktiven.  Zato počitnice kombiniram z ogledi lokalnih vasic ter, če se le da, poklepetam z domačini,…

Že davno oziroma nekaj desetletij nazaj sem, dragi dnevnik, zapisal, da si enkrat v življenju želim opazovati polarni sij, tako imenovano auroro borealis oziroma severni sij. Večkrat sem s teboj podelil, da sem sanjal ta krasen ples barv na nebu. Verjamem v to, da sanje odražajo tisto, kar si srce želi. Verjamem tudi, da se sanje uresničijo, če si srce, duša in telo tega resnično močno želijo. Meni so se. Večkrat. 

Tropski kraji imajo v mojem potovalnem dnevniku posebno mesto. Topla klima, turkizno morje, bele peščene plaže, neverjeten podvodni svet… Vse to so razlogi, zaradi katerih me Maldivi vedno znova navdušijo. Bivanje v otoških resortih, ki nudijo vse potrebno udobje, te razvajajo od prvega pozdrava, pa vse dokler jim ne pomahaš v slovo, je enkratno doživetje.

Velikokrat me vprašajo, kaj mi je v mojih letih potovanj pustilo največji vtis. Kje mi je najlepše, kam se najraje vračam? Verjetno eno najtežjih vprašanj, saj nanj ne morem dati jasnega odgovora. Vsako potovanje mi v celoto sestavi mozaik zvokov, podob, vonjev. Mozaik pogovorov, stiskov rok, nasmehov in… čudenja. Zadnje je obvezno.