Včasih sem navdušen nad toplim jugom, včasih nad hladnim severom. Enkrat je vzhod moj najljubši, drugič spet zahod. Ne, nisem obotavljajoče se sorte, le svet je tako lep!
Če se osredotočim na ta trenutek, tukaj in zdaj, sem trenutno izjemno naklonjen trem evropskim državam, ki slikovito umeščene med Baltsko morje na zahodu ter Rusijo na vzhodu predstavljajo stičišče dveh mojih najljubših destinacij. Na eni strani Skandinavija, na drugi strani moja Rusija. Baltske države so nekoč pripadale Sovjetski Zvezi, a so v začetku 90-ih let suvereno stopile vsaka na svojo samostojno pot. Zanimivo je, kako ta trojček navzven deluje enotno, nekako se o njem pogovarjamo kot o usklajenem glasbenem triu. V resnici pa so si vse tri dežele precej različne med seboj. Vsaka je na svoj način zelo posebna.
Samo, da ne pozabim… Daj me, lepo te prosim, enkrat spomni, da ti povem mojo anekdoto na temo Evrovizije in Baltika. Veš, da bi o Evroviziji lahko govoril ure in ure, a greva midva sedaj v Litvo.
Ta majhna deželica, na prvi klik (govorim o raziskovanju na spletu) morda nekoliko nezanimiva, a popolnoma neupravičeno. Mene je v živo navdušila. Povsem se sklada z idejo, ki jo zagovarjamo vsi Kompasovci, in sicer, da potujemo modro in varujemo zeleno. Prav močno modra in zelena je – njena podoba je preplet zelenih ravnic ter modrih rek in jezer. No, pa kakšen hribček se kje najde. Hrib, ki definitivno izstopa, saj kaj podobnega nisem videl še nikjer, je »hrib križev« blizu mesteca Šiauliai. To romarsko središče osupne prav vsakega, ne glede na to, ali je vernik ali ateist. Gora, na kateri stoji več kot 100.000 križev in podob Marije, ki so jih v več desetletjih na hrib prinesli obiskovalci (in jih še prinašajo), je resnično nekaj povsem edinstvenega. Ena velika fantastična skulptura! In tudi dober turistični biznis, moram priznat. To vzhodnoevropsko Međugorje je definitivno največje romarsko središče ob Baltiku. Poleg najnenavadnejšega hriba sem v Litvi, ki velja tudi za geografsko središče Evrope, naletel na najnenavadnejši mejni prehod. O ja, meja med Litvo in Rusijo se nahaja na Kurski kosi! Kurska kosa pa je približno 100 km dolg naravni peščeni nasip, edinstven na svetu in zaščiten kot nacionalni park.
Glavno mesto Litve je Vilna. Joj, se bom potrudil, da ne bom v kontekstu Baltika prevečkrat uporabil besedo »pravljično«. Staro mestno središče (mimogrede, velja za enega največjih mestnih središč v Evropi), ki je uvrščeno tudi na seznam svetovne dediščine, je ena taka mešanica različnih stilov, ki deluje nadvse slikovito. Čisto vsak lahko najde v mestecu hišico, v katero se zaljubi. Še Napoleon jo je – mogočno opečnato gotsko Cerkev Svete Ane. Jaz sem se zaljubil v mite in legende, saj veš, da jim verjamem! Zgodbo o nastanku Vilne mi je pripovedoval mladi Gabrielius, ki mi je priskočil na pomoč, ko sem se malce izgubil v ozkih uličicah in nikakor nisem našel izhoda (v resnici ga niti nisem hotel, saj sem užival v pohajkovanju). Nekoč se je veliki knez Gediminas odpravil na lov. Ujela ga je noč in odločil se je, da bo prespal v gozdu. Vse ok, lepo in prav, a imel je tako konfuzne sanje, da se je zbudil ves vznemirjen. Med drugim je sanjal volka, ki stoji na griču in glasno tuli. Ojoj, kar čudno, se ti ne zdi? »To Cut A Long Story Short« – mimogrede, moj top komad mojega top benda Spandau Ballet – te sanje so pomenile, da bo na mestu, kjer je zaspal, zraslo mesto, ki ga bo poznal ves svet. In to se je tudi zgodilo. Gediminas je dal nasuti grič in na njem zgraditi grad. Okoli gradu Gediminas pa se je razširila prestolnica Vilna. Gabrielius, ki je sicer iz mesta Kaunas, a v Vilni študira umetnostno zgodovino, res rad in veliko govori (kot jaz, ko nisem zaposlen s poslušanjem). Ko je videl, kako požiram njegove zgodbe o Vilni in Litvi, me je povabil na pijačo, kjer sem izvedel, da se veliko ukvarja tudi s prostovoljstvom, predvsem z otroki. Je član anonimne skupine, ki v mestu postavlja začasne gugalnice ter na ta način popestri in bogati javne mestne površine. V otroški bolnišnici pa vsako leto razveseljuje otroke v vlogi Božička in babice Velykų Bobute. Haha, dnevnik, vedel sem, da ti ne bo jasno, kdo je babica Velykų Bobute! Torej, velikonočnih jajčk (in daril seveda) v Litvi ne nosi velikonočni zajček, temveč velikonočna babica na poni konjičku, z bičem v podobi sončnega žarka. Jaaa, seveda je res, kaj pa je to tako čudnega?! Ti povem, tale moj Gabrielius je najboljši pripovedovalec zgodb na svetu! Tudi če bi si kaj izmislil (pa vem, da si ni), bi mu verjel.
Ni pa Vilna od zmeraj prestolnica Litve, veš. Nekoč je bila prestolnica Trakai, zgodovinsko mestece, ki ga objemajo gozdovi in jezerca z mnogimi otočki, nad njim pa kraljuje srednjeveški dvorec, ki ga obkrožajo živopisne lesene hišice. Ne, ne bom rekel pravljično, a tako nekako si predstavljam, da bi po mojem izgledalo, če bi Janko in Metka, namesto le ene hiške v gozdu, našla cel zaselek iz sladkarij.
Če ne bi videl na lastne oči, bi rekel, da je nemogoče, a Latvija je še bolj ravninska, modra in zelena od Litve. Najvišji latvijski hrib je visok le dobrih 300 m. Ne moreš verjet, a ne? Ti, so pa zato domačini toliko bolj »gorati«. Po povprečni višini so Latvijke najvišje ženske na svetu, moški pa sicer tudi visoko, na četrtem mestu. Veš, dragi dnevnik, v Latviji se me je močno dotaknilo nasprotje revnega podeželja in osupljivega glavnega mesta. Na podeželju sem obiskal precej odlično ohranjenih starodavnih vasic, kjer se življenje še vedno odvija tako kot pred več stoletji. Drugi obraz podeželja pa so propadajoče vasice, ki pozabljene od človeštva samevajo ob neurejenih poteh.
Riga pa – metropola v pravem pomenu besede. Izstopa predvsem staro mestno jedro, ki je, ravno tako kot litovska Vilna, uvrščeno na seznam svetovne dediščine. Krasnemu pogledu na mestno središče, da bolj krasnega ni, sem bil priča z vrha spiralnega stolpa Cerkve Svetega Petra. Ne bom pozabil mojega večernega sprehoda po mestu, po tem, ko sem se napokal njihovih piragov (slanina s čebulo, zavita v testo). Počutil sem se kot v kakšni galeriji, ko sem okoli sebe opazoval neverjetne stavbe, pravzaprav umetnostna dela v slogu Art Nouveau (takih primerkov je v središču Rige več sto). Kar naenkrat pa sem zaslišal glasno moško prepevanje (mimogrede, Latvijci obožujejo petje, imajo več kot milijon narodnih pesmi) – ne boš verjel, nabasal sem na fantovščino dvometraša Edgarsa. Navdušeni en nad drugim smo se zaklepetali in skupaj nadaljevali v enem od barov, kjer ni manjkalo petja, poskusov plesa, pa tudi piva ne. Predvsem pa je bil kak štamperle črnega balzama preveč. Na prvi pogled povsem nedolžen zdravilni zeliščni liker, ki je pozdravil celo Katarino Veliko med obiskom mesta, me je kar zdelal. Noč je pokazala svojo moč. Vsi moji novi draugi so sicer pevci latvijskih narodnih pesmi. A veš, da v Rigi obstaja festival narodnih pesmi in plesa, kjer vsako leto nastopi preko 15.000 pevcev in plesalcev? Me je spomnilo na naš tabor slovenskih pevskih zborov, ki se vsako leto odvija v Šentvidu pri Stični – verjetno je podobno, le da je pri nas desetkrat manj pevcev.
Poleg Rige so me navdušile latvijske dolge peščene plaže. Prav tako rajske kot na otokih v Tihem oceanu, res! No, edino, kar jih morda loči, so borovci namesto palm ter dejstvo, da pozimi postanejo neskončne bele ploskve snega in ledu. Najbolj znan in priljubljen rt Kolka je pa itak kot hrvaški Zlati rt. Res, poglej na google!
Skoraj lahko rečem, da je moja skoraj najljubša baltska država Estonija. Saj bi uganil, a ne, dragi dnevnik? Je najmanjša, najbolj ljubka, najbolj severna, z najbolj pravljično prestolnico, z 2.000 otočki…pa najbolj »finska« in najbolj »ruska«. Enkrat si bom privoščil še ta trojček – Talin, Helsinki in Sankt Peterburg. Do Sankt Peterburga je iz Talina le nekaj ur vožnje, do Helsinkov pa dobri dve uri plovbe.
Estonija, ki jo mnogi imenujejo kar evropska Silicijeva dolina, je dežela mnogih modernih presežkov. Ima eno najvišjih stopenj pismenosti na svetu, skoraj vsak prebivalec pa govori vsaj en tuj jezik. Je ena najbolj digitaliziranih držav, kjer jim uradov javne uprave praktično ni potrebno več obiskovati. Iz srca sem se nasmejal, ko sem v krčmi užival ob večerji čisto pravega viteza (s celim pečenim piščancem in litrskim glinenim vrčem piva pred seboj) ter izmenjal par besed s parom za sosednjo mizo. Irene in Riivo sta se pošalila, da naj bi bila introvertiranost Estoncev razlog, da se je država digitalizirala do te mere, da praktično vse lahko urediš preko spleta. No, razen treh stvari, sta izstrelila kot iz topa – ne moreš se poročiti, ločiti in kupiti nepremičnine.
Tudi Talin ne zaostaja za svojo državo, tako po dediščini kot po digitalnih dosežkih, predvsem pa po kontrastih. Si vedel, da je Talin mesto z največ »start upi« na prebivalca? Pa da so Estonci izumili Skype? Zame pa je predvsem najbolj pravljično in najbolj fotogenično mestece, ki sem ga kadarkoli obiskal! Je namreč najbolj ohranjeno srednjeveško mesto v Evropi, z obzidjem in obrambnimi stolpi, s pristno srednjeveškim glavnim trgom, ki ga obkrožajo delavnice, ateljeji, trgovinice in krčme ter z utripom in duhom pravega srednjeveškega viteštva. Le streljaj od pravljičnega sveta pa se nahaja moderno poslovno središče s sodobnimi urbanimi soseskami, trgovskimi centri in bogato turistično infrastrukturo. Kakšno sožitje, dragi dnevnik! Ni čudno, da je ta mala dežela vzor marsikateri svetovni velesili. Pa še manj jih je kot nas!
Kompasov Janez
BALTIK SKOZI JEZIK
Litovski in latvijski jezik sta si dokaj podobna in oba spadata v baltsko vejo baltsko-slovanskih jezikov. Estonski jezik pa je bližje finskemu in madžarskemu jeziku, saj spada v ugrofinsko jezikovno skupino, za katero je med drugim značilno, da so si jeziki (kljub skupni jezikovni skupini) med seboj izjemno različni.
