Če malce preračunaš, dnevnik moj, samo na hitro, tako na prste, ni višja matematika…, prideš precej enostavno do rezultata, da sem rojen v naši bivši skupni državi, naši Jugoslaviji. To pomeni, da imam sorodnike po celi bivši Jugi, ravno tako pa tudi prijatelje, znance in poslovne partnerje. Pač, kot večina nas, Jugoslovanov! Z veliko njih si dopisujem, se pogovarjam po telefonu (ne mobilnem, tistem fiksnem domačem, ki pa ni na žico, je daljinski, tako da se z lahkoto zleknem na kavč in nakladam tudi po več ur), nekatere pa zelo rad in zelo redno tudi obiskujem. Seveda, sem velik popotnik!
En moj velik prijatelj je pokojni Karlo, svetovljan, ki je živel v Opatiji, ukvarjal pa se je z ugankami in miselnimi igrami. Pa ne kar tako, bil je izjemno inteligenten in nadarjen enigmatik, ki na Hrvaškem še vedno nosi naziv enega najbolj plodovitih, umetniških in uspešnih enigmatikov. V svojem življenju je »izumil« več sto ugank in miselnih iger. Še ime njegovega kužka Barda, malega črnega pudlja, je bila skovanka Karlovega imena in priimka. Karla so vsi poznali, živel je na glavni ulici v središču Opatije, tik nad mestno tržnico ter v neposredni bližini enega najlepših obalnih sprehajališč na svetu (učeno se mu reče Sprehajališče Franca Jožefa I., po domače Lungo Mare, še bolj po domače lungomare) in Parka Angiolina. Oboževal sem najine sprehode po mestnih parkih in ulicah, Karlo vedno brezhibno urejen, v plašču in s klobukom, Bard brezhibno vzgojen, jaz pa vsakokrat znova osupel – nad lepoto kraljice turizma ter nad vsemi informacijami, s katerimi me je med dolgimi pogovori obogatil Karlo.
Opatijo obožujem! V mojem srcu ima čisto posebno mesto. V 70-ih in 80-h, pa tudi 90-ih letih prejšnjega stoletja sem tam redno preživljal poletja. En teden v Opatiji in en teden na Krku, to je bila moja stalnica. Poleg tega sem v Opatiji vedno preživel še vsaj nekaj vikendov na leto. Predvsem zime v Opatiji so čarobne, mi verjameš, dragi dnevnik? Zato še dandanes vsaj parkrat na leto preživim vikend v Opatiji. Obvezno v času adventa in obvezno v času pustnega festivala, ko sem praviloma tudi član pustne povorke. Najraje spim v Hotelu Ambasador. Pa ne zato, ker je res top hotel, ker top hotelov je v Opatiji in njeni okolici veliko. Predvsem zato, ker me na hotel vežejo prelepi spomini.
A veš, dragi dnevnik, a se ti spomniš svojega prvega spomina v življenju? Kaj je najbolj zgodnja točka v tvojem življenju, ki se je spomniš? No, moja je vonj po morju in soli, ko se od parkirišča Hotela Ambasador spuščam skozi tunelček na lungomare. To je zagotovo eden najlepših spominov na moje otroštvo in ga zato izjemno rad podoživljam. Vsak moj dan v Opatiji se začne na enak način, ne glede na vreme in ne glede na letni čas. Iz hotela se skozi tunelček spustim na lungomare in se odpravim proti središču Opatije. Mimo mestnega pristanišča in letnega gledališča, skozi Park Angiolina, pod Hotelom Kvarner (mnogokrat skozi okno pokukam v Kristalno dvorano in se spominjam neštetih glasbenih festivalov, ki sem jih tam obiskal), skozi Park Svetega Jakoba, mimo deklice z galebom, vse do mestne plaže Slatina. V kavarni Hotela Milenij spijem fantastičen kapučino in se posladkam z opatijsko kamelijo. Naročim topli sendvič za na pot in skočim še do ulice slavnih preverit, če je tam kaj novega. Vračam se po glavni ulici, Cesti Maršala Tita. Pri tržnici se usedem na kamnit zidek in se lotim toplega sendviča. Pri tem se večkrat ozrem na balkon stavbe s hišno številko 84, kjer je bil doma Karlo. Z nasmehom na obrazu se spomnim najinih ure in ure dolgih pogovorov v njegovi dnevni sobi. Vedno ob spremljavi glasbe z vinilnih plošč, ki jih je prinesel z vseh koncev sveta. Bil je svetovljan in bil je umetnik. In bil je moj velik učitelj.
Ne vem, če veš, dragi dnevnik, a Opatija je destinacija, kjer se je hrvaški (in tudi jugoslovanski) turizem pravzaprav rodil. Temelj oziroma začetek turizma na tem področju predstavlja Villa Angiolina, ki jo je dal sredi 19. stoletja zgraditi bogat reški trgovec Ignacio Scarpa ter jo poimenoval po svoji ženi. Villa Angiolina je gostila številne pomembne osebnosti avstro-ogrskega obdobja, med drugim tudi cesarja Franca Jožefa in bana Josipa Jelačića. O tem, kako pomembno vloga je odigrala (in še vedno igra) vila v hrvaškem turizmu, priča tudi dejstvo, da je v njej danes Hrvaški muzej turizma. Začetek takšnega pravega, modernega turizma, kot ga poznamo danes, pa predstavlja opatijski Hotel Kvarner (impozantna zgradba, mimogrede, je bila konec 19. stoletja zgrajena v pičlih desetih mesecih). Takratni Quarnero je bil prvi hotel na jadranski obali. Okoli leta 1900 je sloves kraljice turizma segal daleč, daleč, po vsej Evropi. Temu je vsekakor pripomogel tudi naziv klimatskega zdravilišča, ki ga je proti koncu 19. stoletja Opatija prejela.
Ja, imaš prav, hitro se zaciklam v zgodovino in podatke, ko je govora o Opatiji. Se bom poskušal brzdati. A ko imam tako zelo rad to šarmantno damo ter vse, kar se o njej da izvedeti in naučiti! Vse ima svoj razlog, če sem malce skrivnosten… No, pač, enkrat sem spoznal eno prijetno deklico, ki je študirala na fakulteti za turizem v Opatiji. Bolj natančno, v nekaj kilometrov oddaljeni Iki. Veliko sva se družila in seveda nisem ostal povsem imun na njene čare. No in ko je morala pripravit seminarsko nalogo na temo tradicije in turizma v Opatiji, sem ji pri tem pomagal. Jasno, da sem jo želel očarati! Tako močno sem se poglobil v vse mogoče vire (ustne, pisne, domišljijske…), da sem postal res dober poznavalec Opatije. Še danes kdaj pa kdaj preverim svoje znanje in se pridružim vodenemu ogledu Opatije, ki ga izvajajo lokalni vodniki na prav poseben način. S svojo pojavo (bogate dolge obleke, klobuki, način govora in uporaba jezika…) in vsebino vodenja nas »prežarčijo« v čas Avstro-Ogrske. Takrat, ko se je vse skupaj začelo. Vsakokrat je malce drugače, vsakokrat še vedno tudi kaj novega izvem, prav vsakokrat pa mi je tudi blazno fajn in zabavno!
Moraš vedeti, da je Opatija res kraljica. Že od nekdaj jo primerjajo z Nico in Monte Carlom. Nekoč so jo obiskovali mnogi predstavniki kraljevih in plemiških družin, še danes pa so njeni gostje cenjeni zvezdniki svetovnega kova. Na lungomare (blizu mestne plaže) se nahaja čisto prava Hrvaška ulica slavnih, taka kot v Hollywoodu, kjer imajo svoje zvezde zelo slavne hrvaške osebe. Tudi v živo v Opatiji srečaš veliko slavnih zvezd. A veš koliko?! Če ne bi bilo Opatije, jaz ne bi nikoli spoznal Gibonnija, pa Massima…pa Einsteina in Teslo. No, z Gibonnijem sem se fotografiral, ko sva slučajno pila kavo v isti kavarni, Massima pa sem samo gledal in poslušal na odru kina pod zvezdami. Z Einsteinom in Teslo sem malo pretiraval, njiju poznam le s portretov na obzidju letnega gledališča ob Parku Angiolina.
Dragi moj dnevnik, moram pa biti iskren. Opatija ni moja najljubša destinacija na Jadranu za kopanje, veš, to moram priznat. Tam se izjemno rad sprehajam, diham morski zrak, jem čokolado, se prenajem krofov in na splošno dobro jem, si privoščim kakšno masažo, spijem kuhano vino na božičnih stojnicah ob mestnem drsališču, klepetam z domačini na terasah kavarn pod ravno prav toplim spomladanskim soncem, spoznavam več kot 200 različnih vrst rastlin s celega sveta v Parku Angiolina, prisluhnem skladbam na Dori, hrvaškem izboru za Evrovizijo, kadar se ta odvija v kristalni dvorani Hotela Kvarner, si ogledam kultne jugoslovanske filme v letnem kinu… Ko si zaželim kopanja, pa se odpravim v »predmestje«. Sprehodim se po lungomare do Ičićev, ali pa se zapeljem do prodnatih plaž Medveja in Mošćenička Draga.
Kaj si vprašal? Aaa, lungomare? Ja, lungomare sem že velikokrat tudi v celoti prehodil, ja. To slikovito, 12 km dolgo, obalno sprehajališče povezuje dve moji zelo ljubi »kulinarični« točki. V Lovranu grem obvezno vsakokrat, ko sem tam, na najboljšo pico na svetu (ne glede na to, ali sem lačen ali ne), v restavraciji s pogledom na malo lučico z barčicami v Voloskem pa sem doživel naaajbolj romantično večerjo vseh časov do sedaj.
Oh joj, kako si ti firbčen, »kad je romantika u pitanju«, kakor bi rekli. Drugič, dragi moj dnevnik, drugič bova (morda) o tem…
Kompasov Janez
OPATIJA SKOZI JEZIK
Čakavsko narečje je, poleg kajkavščine in štokavščine, eno od treh največjih hrvaških narečij. Najbolj razširjeno je v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji, deli pa se na šest podskupin. V nadaljevanju nekaj izrazov »iz gospodinjstva«.
