Živjo dnevnik, jaz sem poliglot! No, to sem ti danes hotel povedat, haha… Ne, ni samohvala, ni pretiravanje, ni prazna marnja… Preveril sem na google in jaz sem poliglot, oseba, ki obvlada več jezikov. Kdo pa je tisti, ki sodi, kaj pomeni »več«? Ne le, da sem poliglot, lahko bi ustanovil društvo poliglotov, saj ogromno mojih prijateljev govori več jezikov – recimo slovensko, angleško, pa kaj od jugoslovanskega. Vsi moji »amici« v Kopru in Gorici govorijo več jezikov – recimo slovensko, italijansko, pa kaj od jugoslovanskega. Tisti severni obmejci, »meine Freunden«, govorijo več jezikov – recimo slovensko, nemško, pa kaj od jugoslovanskega. Da ne govorim o univerzalnem jeziku matematiki, ki ga vsi, bolj ali manj dobro, govorimo. Vsi mi smo poligloti!
No, dopuščam možnost, da so tvoji kriteriji za biti poliglot morda postavljeni nekoliko višje. Vsekakor pa se ti in jaz verjetno v nečem strinjava. »Več jezikov znaš, več veljaš!«
Učenje jezikov sem tudi v svoji osebni življenjski šoli postavljal na visoko mesto prioritet ter znanje jezikov na visoko mesto mojih znanj. Rad se jih učim in mislim, da sem tudi kar talent za tuje jezike. Da dobro ujamem naglas in intonacijo jezika, pravijo tisti, ki se z menoj zapletejo v pogovor v njihovem maternem jeziku. Joj, sedaj pa že meni malo meji na samohvalo, zato bom kar preklopil na dejstva in nasvete. »Življenjska dejstva in nasveti Kompasovega Janeza« bi se morda lahko imenovala moja poljudnoznanstvena oddaja, če jo bom kdaj posnel. Hm, za razmislit…
Glej, kar sem hotel dejansko podelit s teboj, je, kako sem se jaz naučil tako zelo dobro angleškega jezika, ki ga govorim tekoče kar v treh narečjih. In pa, kako poznam kar precej izrazov tudi v bolj »eksotičnih« jezikih, kot je finščina, norveščina, portugalščina, korejščina in japonščina. Francosko dobro govorim, pa italijansko tudi. Ni to vse znanje s potovanj po teh deželah, o ne. Posebej finščina, ki sem se je lotil kar pragmatično, zelo spontano pa spoznal najbolj romantične izraze v francoščini. Večino mojega jezikovnega znanja sem pridobil na jezikovnih šolah v tujini, kamor sem se že kot mlad skuštran osnovnošolec odpravil učit angleščino. V srednji šoli sem bil (za kratek čas) prepričan, da znam angleško že tako izjemno, da bolj izjemno ne gre (ja, pač, puberteta, saj vsi vemo za ta občutek, ko si najpametnejši na svetu). Takrat se mi je blazno fajn in eksotično zdelo, da bi se šel na podoben način učiti še kak tuj jezik. In tako sem eno poletje obiskoval tečaj nemščine na Dunaju, naslednje poletje tečaj italijanščine v Milanu in nato še tečaj španščine v Valencii. A vrniva se h »koreninam« oziroma k »prvim korakom junior poliglota.«
Moja prva jezikovna šola v tujini, ki sem jo obiskal pred ohoho leti, je bila v Wimbledonu v Angliji. Aha, ravno ta Wimbledon ja, ki gosti tudi najuglednejše teniško odprto prvenstvo. Ko sem bil predlani zadnjič v Londonu, je ravno Novak Đoković zmagal. No, približno tako ugledna in pomembna kot teniški turnir pa je tudi njihova jezikovna šola, ki je ena najstarejših v Veliki Britaniji. Glede na to, da sem jezikovne šole še večkrat obiskal, kot tečajnik, kasneje kot spremljevalec, prevzel pa sem tudi vlogo svetovalca svojim prijateljem z otroki glede izbire jezikovnih šol v tujini, je verjetno kar jasno, da me je šola Wimbledon School of English navdušila. Je v čudovitem, mirnem in zelo urejenem okolju, z nadvse prijetnim vrtom (aha, angleška travica vsepovsod) in hkrati praktično v Londonu (do središča Londonu je približno pol ure vožnje z vlakom, ki vozi nekje na pet minut).
Veš kaj je nadvse fascinantno med, dajva reči, šolanjem na jezikovni šoli v tujini? To, da te obogati z življenjskimi izkušnjami in doživetji, ki ti ostanejo za celo življenje. Resnično! Še zdaj, ko se spomnim mojih dogodivščin iz Wimbledona, prav začutim tiste trenutke, spomnim se vonjav, barv, okusov, piša vetra, toplote sonca, spomnim se vseh vicev, ki smo si jih pripovedovali (vice o Mujotu in Hasotu sem prevajal v angleščino, si lahko misliš?), točno občutim zardevanje, ko sem na hodniku šole prvič zagledal Claudette… Oh, odtaval sem. Mladost je norost, ki z leti postane modrost, a ni res?
Med mojim dvotedenskim šolanjem na Wimbledon School of English sem bival pri družini naaajbolj prijazne Jane. Ona je za vse življenje postala moja »angleška mami«. Predstavljaj si, imel sem dvanajst let, prvič sam od doma… Veš, da mi ni bilo ravno lahko, malce se me je pa le polastilo domotožje. Saj ni trajalo dolgo, samo par dni, a vseeno mi je Jane s svojo bližino olajšala te trenutke. No, pa tudi njeni fantastični piškoti, ki jih je pekla skoraj vsak dan za ob čaju, so pomagali. Spoznal pa sem tudi slavno specialiteto, jorkširski puding. Še do danes si nisem uspel pojasniti, čemu takšna slava. In takšen ponosen lesk v očeh Jane, ko ga je postregla. A ti veš, da to sploh ni sladica? Iz vljudnosti sem seveda kazal svoje navdušenje.
Če sem čisto iskren, ne vem, zakaj sem sploh omenil domotožje, saj ga v resnici že drugi dan popoldne ni bilo več. Enostavno ni bilo časa. Spoznal sem svojo wimbledonsko bando, tečajnike z vsega sveta, s katerimi sem se vsak dan naučil ne le nekaj novega, temveč ogromno novega, pa tudi osupljivega. Prvič sem slišal za suši, pa šavarmo (ki, mimogrede, ni sarma). Ter da v Južni Afriki lahko plavaš z morskimi psi… Noro! Moj sošolec v klopi je bil s Finske. Z Mikkom sva že prvi dan sklenila poseben dogovor o medsebojnem komuniciranju. In sicer, da se pogovarjava finsko in slovensko ter ob tem uporabiva kar se da veliko kretenj, z namenom, da se sporazumeva. Imela sva tudi posebno skrivno kretnjo, ki pa je sporočala, da se eden preda in želi pojasnilo v angleščini. Mislim, da ti je jasno, da sva se med vsemi odmori nasmejala do solz ter zelo redko razumela, kaj hočeva povedat, brez uporabe angleščine. A nekaj finskih izrazov poznam še danes, tako da ni bilo vse »uzalud«, kot bi rekli.
Na hodnikih Wimbledon School of English pa sem spoznal tudi svojo prvo pravo simpatijo. Kaj je prava simpatija? Ja po mojem mnenju velja, da, če je pravi poljub francoski, je tudi prava simpatija iz Francije, a ni res? No, kakorkoli, ne bi zdaj mešal poljubov v to, saj sva se s simpatično Claudette iz francoskega Bordeaux-a le pogovarjala in sprehajala, ure in ure dolgo… Jaz sem zardeval (joj ta moja barva las), Claudette pa se je hihitala. In bila tako luštna… Oh, spet sem odtaval… Ja, Wimbledon School of English me je resnično zaznamovala, ne le kot jezikovna, temveč tudi kot življenjska šola. In hvaležen sem ji za to. Zato sem se tudi kasneje vedno rad vračal na »mesto prve simpatije«. Kot tečajnik in kot spremljevalec.
Je pa izbira šol, kjer lahko mladi izpopolnijo znanje jezika, spoznajo nove prijatelje in družine, razvijajo svoje talente, se zaljubljajo in nasmejejo do solz, danes res velika. Otroci vseh mojih prijateljev in potovalnih sopotnikov ter otroci moje »razširjene počitniške familije« se zadnja leta skorajda kot po tekočem traku odločajo za šolo King’s Education v Bath-u. Ko sem šel natančno »preštudirat« program poletnega jezikovnega tečaja na šoli, mi je kar hitro postalo jasno, zakaj. Šola ima namreč program, ki poleg učenja angleškega jezika ter izletov v London, Oxford, Portsmouth in raziskovanja srednjeveških vasic osrednje Anglije vključuje več ur aktivnosti, vsebinsko povezanih s Harry Potterjem. Na jezikovni šoli King’s Education torej postaneš čisto pravi Harry Potter. In »car« Instagrama, Snapchata in Tik-Tok-a, če veš, o čem sploh govorim, dragi dnevnik.
Po drugi strani pa imamo v naši »razširjeni počitniški familiji« Filipa, ki cele popoldneve preživi z žogo na igrišču. In nisem prepričan, da sploh ve, kako Harry Potter izgleda, saj da bore malo na popkulturo in precej več na šport, pardon, nogomet. Prisežem, videl sem na lastne oči, da ima v svojem zvezku že spisek stvari, ki jih bo vzel v Anglijo. In to že od januarja, ko smo ga za rojstni dan presenetili z novico, da se bo julija udeležil tečaja angleščine na jezikovni šoli Samiad. Ko je slišal za angleščino, je bil sicer najprej malo »kisel«. Ko smo mu povedali, da program poteka na način, da ima vključenih nekaj ur treninga nogometa pod taktirko vrhunskih trenerjev kluba Real Madrid ter da si bo šel ogledat tudi stadion nogometnega kluba Arsenal, pa so zavore popustile. Spoznal sem, kako je videti najbolj srečen najstnik na svetu. Mislim, da je preslišal, da ga čaka tudi dvodnevna avantura na srednjeveški grad Warwick, kjer bo za dva dni postal čisto pravi vitez iz srednjega veka in prespal kot graščak. A vem, da ga bo to navdušilo!
Ko sem prelistal letošnjo ponudbo jezikovnih šol, pa me je osebno izjemno navdušila možnost učenja angleškega jezika v Italiji, le nekaj ur vožnje od doma. Romantična Toskana, slikoviti Dolomiti ali razigrana italijanska riviera…pa italijanska kulinarika in gostoljubje. Meni se »Bella Italia« z »Oxford English« zdi zmagovalna kombinacija!
Sladkor mi je padel. Grem naredit tiramisu, pri Italijanih vsaj vem, kaj je sladko in kaj slano…
Kompasov Janez
JEZIKOVNE ŠOLE V TUJINI SKOZI JEZIK
