Razmišljam in razmišljam… A veš, da se sploh ne spomnim, na kakšen način sem se jaz znašel na Madeiri. Mislim ja, vem, da sem tja letel, a ne vem, kaj je bil faktor odločitve, da grem tisti trenutek na Madeiro. Malce me mika ideja, da je bilo to ravno v času moje kratke obsesije z nogometom, a nisem čisto prepričan. Vedno se mi je zdela nekako v senci kakšnih drugih destinacij, pač malce v ozadju, ne vem no. Tako nevsiljiva, da je vedno potrpežljivo čakala na moji listi želja. Kakorkoli, jaz sem izjemno vesel, da sem jo obiskal, resnično. Ugotovil sem namreč, da je po mnogih kriterijih popolna destinacija zame.
Ti veš, da je Madeira otok. A veš tudi, da je otočje? O, ja, otočje vulkanskega izvora, ki je del Makaronezije oziroma, kot tej O-neziji, ki veze nima z makaroni, pravim jaz – del »petorčka srečnih otočij«. Dragi moj dnevnik, kaj bi ti brez mene? Moram te naučit ta »Google«, da boš znal sam kaj poiskat. Makaronezijo sicer sestavljajo Azori, Madeira, Kanarski otoki, Salvages in Zelenortski otoki, nahaja pa se v Atlantskem oceanu ob zahodni afriški obali. Kot rečeno, nima veze z makaroni, temveč naziv izhaja iz grških besed »makar«, ki pomeni »sreča«, ter »nisoi«, kar pomeni »otoki«. A pa veš, da je »madeira« tudi les, pa tudi vino?
Dajva se najprej dotaknit vremena, ki je eden od razlogov, da je Madeira med mojimi najljubšimi. Otok je nekakšen nasmeh večne pomladi. Če je pomlad pomlad, je nasmeh večne pomladi še lepša pomlad. Več kot pomlad! Temperature so celo leto ravno prav nizke in ravno prav visoke. Ne le zato, da ne »švicam« in se mi lasje ne lepijo na obraz, temveč tudi zato, da je otok pravzaprav postal nekakšen sinonim raja na zemlji. Kar se narave tiče, seveda! Oh, in barv – barve so takšne, kot da bi se iz morja dvignila paleta čisto vseh odtenkov, ki jih ponuja najlepša mavrica. Ti pa bi bili popolno razporejeni po podlagi. Res ti povem, dragi dnevnik, da je Madeira prava čarovnija barv. Pa tudi vonjev. In okusov.
Ti dobro veš, s čim mene dežela najlažje prepriča. »Daj mi razgled za milijon evrov in jaz ti dam titulo moje najljubše.« To je moj znani pregovor, posvečen prav vsaki destinaciji, kamor se odpravim. Ja, »tripam« na razglede, kot bi se reklo, priznam! In te Madeira vsekakor ponuja. Vulkanski arhipelag na dlani, s klifov, ki se strmo spuščajo v morje, ter mavrični odtenki. Če Jub barve spremenijo dom, potem barve mavrice naredijo Madeiro. Fascinantno je tudi, koliko ene lepote je na tako majhnem koščku. Ja, ja, imaš prav, tudi Slovenija je majhna in čudovita. A pomisli, v Slovenijo spraviš približno 27 Madeir! Tako majhen je glavni otok. Je koncentrat lepote, za razliko od velikih dežel, ki si ta koncentrat lahko nekoliko razredčijo, pa so še vedno lepe. Meni vedno daje občutek, da je Madeira veliko večja, toliko vsega ponuja.
Veliko je naravi posvečenih spomenikov. No, eden je posvečen tudi Cristianu Ronaldu. Doprsni kip se nahaja na letališču, ki se imenuje… Uganeš, kako? Seveda! Mednarodno letališče Cristiana Ronalda. Mimogrede, ko je šel kip »v svet«, je bilo kar nekaj komplikacij in hude krvi, saj si nogometni zvezdnik v prvotni podobi ni bil najbolj všeč. Še bolj pa smo »bentili« njegovi oboževalci, kip je bil namreč res »z levo roko« narejen in prav nič podoben Ronaldu. Po kakšnem letu so ga tako zamenjali z drugim in tako smo vsi zadovoljni. Moj »selfie« z Ronaldom je na Instagramu eden mojih najbolj popularnih.
Madeira je les. O tem priča ime »Ilha da Madeira«, ki v prevodu pomeni »otok lesa«. To ime pa je otok dobil po nekoč obsežnih lovorjevih gozdovih. Pa sva pri naslednjem spomeniku naravi – posamezni sklopi lovorjevega pragozda, ki se še vedno nahajajo na Madeiri, so uvrščeni celo na seznam svetovne dediščine UNESCO. Madeira je tudi vino. Odlično vino! A bolj kot za kakšno sorto »merlota«, gre za desertno vino, za katerega je značilen poseben postopek proizvodnje. Nastalo je v časih, ko je bilo vino pomemben izvozni artikel otoka. Ker so želeli preprečiti, da bi se med daljšim transportom vino pokvarilo, so mu takrat namreč dodajali grozdno žganje.
Meni kot strastnemu pohodniku so izjemen spomenik naravi na Madeiri levade. Neee, ne »livade«, »levade«, tako se reče. Fascinanten sistem vodnih kanalov, ki še danes oskrbuje z vodo hidroelektrarne, je pravi raj za pohodnike. Ob vodnih poteh so namreč skozi čas uredili različne poti, za bolj ali manj zagrizene hribolazce ter za čisto vse ljubitelje barv raznolike narave. Za vsakega se najde primerna smer. Sprehod po levadah je ena prava unikatna poslastica, res!
Spomenik naravi je tudi botanični vrt v Funchalu, ki res navduši. Vsak kotiček perfektno urejen, bujno, cvetoče in barvito rastje, neverjetne vonjave ter najimenitnejši razgled na glavno mesto in okolico. Kar se mene tiče, se čas tu lahko ustavi. Slikovito staro mestno jedro Funchala pa je, dragi moj dnevnik, spomenik kulturi, umetnosti in tradiciji. Pročelja, okrašena z modrimi keramičnimi ploščicami »azulejos«, pločniki iz črno-belega kamnitega mozaika ter pisana galerija na prostem – preko 200 vhodnih vrat, ki so jih poslikali umetniki, vsak po svojem navdihu…
Funchal je tudi spomenik kulinariki, verjemi! Ni je večje poslastice zame in moje brbončice, kot so vonji in okusi Madeire. Glej, dragi dnevnik, je ni! Na tržnici v Funchalu prav vsakokrat dobim nasmeh, ki je primerljiv le in samo z nasmehom pomladi na Madeiri. Paša za oči je tudi ribarnica, tako so mi rekli. Jaz namreč ne morem gledat ribam v oči, še posebej ne »espadi«, ki se ji kar vidi, da je jezna. Sem pa veliiiko morske hrane poskusil v restavracijah. Vrhunska je… In pika! A si ti vedel, da na Madeiri uspevata eksotično sadje in zelenjava ter da je Madeira, kar se tega tiče, kot Afrika, Azija in Južna Amerika v malem? Joooj, ti vedno misliš, da jaz pretiravam, ko teče beseda o hrani, sem se že navadil, da tako misliš. Pasijonka in njene verzije, mango, banana (prav majhna in blazno sladka), papaja, pomaranča, pa paradižnik z okusom paradižnika… Oh, in kruh s česnom, ki se ti stopi v ustih. Ja, vem, da to ni sadje, dragi dnevnik! A je dober za znoret!
Je pa zato »poncha« sadje v tekoči obliki. Haha, hecam se! Ne vem, če veš, da je bila Portugalska zaradi Madeire največja izvoznica sladkornega trsa na svetu? Še danes ga je veliko, uporabljajo pa ga predvsem za proizvodnjo ruma. Ko rumu dodaš med in sadje (sok limone ali pomaranče, pa tudi pasijonke ali česa drugega), pa dobiš tradicionalno žgano pijačo z Madeire, ki se imenuje »poncha«. Pazi, ker te to »utekočinjeno sadje« lahko kar hitro zavede – okus je imeniten in nedolžen, a imeniten je tudi ne tako nedolžen vpliv ruma…
»Oh, Maria, Maria… She reminds me of a West Side story…«
A ti povem eno prigodo?! No, najprej naj ti pojasnim, kje se nahajajo belo-modro-rdeče hišice v obliki črke A, zaradi katerih je Madeira meni popolna destinacija. Mislim tudi zaradi njih, ne le zaradi njih, kot ti je sedaj verjetno že jasno. Hišice, simbol Madeire, se nahajajo v Santani, kraju na severovzhodu otoka, ki je moj najljubši kraj na otoku. Zgodba gre takole. Ves čas med obiskom Santane sem si prepeval pesem »Maria, Maria«. Ni in ni mi šla iz glave, medtem ko sem si ogledoval hišice, ki so danes suvenirnice ter trgovinice z lokalnimi izdelki, tudi iz mesteca Camache. Mimogrede, Camacha, ki slovi po izdelkih iz vrbovih šib, je kot naša Ribn’ca, ki je poznana po suhi robi. In veš, da nisem jaz nek navdušenec nad šopingom na potovanjih, sem in tja si kje kak magnetek kupim, preostanek časa pa raje posvetim raziskovanju, ogledovanju in pohajkovanju. Pa kulinariki, seveda! No, a vseeno sem vstopil v eno od hišic. Zagledal sem izredno čedno deklico, s katero sem se zapletel v pogovor. Pošteno sem se zapletel. Celo do te mere, da sem kupil košaro iz vrbovih šib (precej veliko, komaj sem jo spravil v prostor v letalski kabini, pa ne prav poceni). Nakup sicer ni bil zaman, košaro še danes uporabljam, vendar je vsekakor bolj pomembno dejstvo, da me je zgovorna domačinka očitno očarala. In poslušaj to, ime ji je bilo… Maria! Deklice nisem nikoli pozabil, Santanina uspešnica pa je postala ena mojih najljubših pesmi.
Kar takoj si grem zavrtet »The Best Of…« Hm, prav zanima me, če bi se me Maria spomnila… Kaj misliš? A naj grem preverit? Saj veš, da mi ni treba dvakrat reči…
Kompasov Janez
MADEIRA SKOZI JEZIK
Uradni jezik na Madeiri je portugalski. Čeprav se bodo z vami znali sporazumeti tudi v angleščini, bodo domačini navdušeni, če boste znali kakšno portugalsko besedo.
Z vami delim nekaj uporabnih izrazov.
