Brez čebel ni življenja. Ste vedeli, da so stari Grki poimenovali otok Malta Μελίτη (Melitē), kar v starogrščini pomeni »sladko kot med«. Malteška čebela je avtohtona pasma zahodne medene čebele, ki je najverjetneje pripomogla tudi k poimenovanju te otoške države.

Povsem bela je pozimi, poleti postane rjava ali siva. Barva njenega kožuha je ena od njenih velikih strategij preživetja, saj se, glede na letni čas, »ujame« z barvo tal: snega ali kamna. Je edini avtohtoni kopenski sesalec na Islandiji.

Lovorov pragozd na Madeiri je nekoč pokrival celotni otok. Levade, nadvse mistične so prav tiste, ki se polne meglic vijejo med starodavnimi drevesi pragozda Laurisilva, med endemičnimi vrstami dreves zimzelene lovorove družine. Gozd je zaščiten pri Unescu kot svetovna dediščina.

Pravijo, da je arganovo olje čudež iz Maroka. To dragoceno olje je polno vitamina E ter predstavlja močan antioksidant, bogat z maščobnima kislinama omega-3 in omega-9. Gozdovi arganovih dreves so od leta 1998 zaščiteni kot Unescovava svetovna dediščina.

Ste vedeli, da je običajno ime tega morskega sesalca sivi pečat? Naseljujejo obale s skalnatim terenom, ledenimi gorami, peščenimi policami in otoki. Gosto krzno jih ščiti pred hladnimi, včasih tudi arktičnimi temperaturami. Veliko kolonij živi na obalah od vzhodne Kanade do obale Nove Anglije, pa tudi na obalah Združenega kraljestva, Irske, Ferskih otokov, Norveške in Islandije.

V Albaniji je v 90-ih gozd pokrival več kot polovico površine države, danes pokriva le še slabo tretjino. Zato so pred nekaj leti v parlamentu izglasovali 10-letni moratorij na sečnjo dreves za industrijsko proizvodnjo. V nasprotnem primeru bi po besedah okoljevarstvenikov državi grozila ekološka katastrofa.

Starodavni prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope so uvrščeni na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Med njimi so tudi bukovi gozdovi v Albaniji, pa tudi pragozd Krokar in gozd Ždrocle v Sloveniji.

Islandija je danes najmanj pogozdena država v Evropi. Ker na otoku vladajo ostre vremenske razmere in delujoči vulkani, ki vedno znova zemljo prekrijejo z lavo in pepelom, je pogozdovanje zelo zahtevno. Na otoku je danes gozdov tako malo, drevesa pa so večinoma tako mlada, da se Islandci šalijo, da mora tisti, ki se izgubi v gozdu, samo vstati, pa bo znova našel pot (povzeto po AFP).

A vedno ni bilo tako. Ko so Vikingi proti koncu devetega stoletja pripluli z Norveške in zasedli neposeljeni otok globoko v severnem Atlantiku, je bil ta bogat z drevjem, večinoma brezami. In samo v 100 letih so posekali 97 % gozdov.

Danes Islandci velike napore vlagajo v načrtno pogozdovanje, ki je na prvem mestu podnebnega akcijskega načrta islandske vlade iz leta 2018.

Apulija velja za največjo proizvajalko oljčnega olja med italijanskimi regijami. Tradicija gojenja oljk v Apuliji sega tisočletja v zgodovino, v regiji raste več kot 50 milijonov dreves, pridelajo pa več sto tisoč ton oliv letno.

Od leta 2019 je 26. november s strani UNESCO razglašen za svetovni dan oljk s ciljem zaščititi oljko, med drugim pa tudi spodbuditi vrednote miru, modrosti in harmonije, ki jo simbolizira.
Oljka je simbol miru in modrosti.

Kljub temu, da je država znana predvsem po puščavi Wadi Rum, ki očara in začara, kjer ogromne količine peska slikovito popestrijo kamniti osamelci, ki sta jih veter in pesek skozi tisočletja oblikovala v prave umetniške mojstrovine, uspeva v Jordaniji tudi več kot 2000 rastlinskih vrst. Predvsem gorske regije na severozahodu so odete v naravne gozdove bora, listopadnega hrasta, zimzelenega hrasta, pistacije in divjih oljk.

Gozdovi v državi sicer pokrivajo manj kot 2 % površine, zaradi česar spada Jordanija med najmanj gozdnate države na svetu.

Mamutovec, znan tudi kot orjaška ali gorska sekvoja, lahko v višino zraste več kot 75 m, deblo pa ima obseg tudi 29 m. Doseže lahko starost več tisoč let. Ima rdečerjavo, do 60 cm debelo skorjo, ki je globoko razbrazdana ter odporna proti ognju. Iglice so kratke, zašiljene in v prečnem prerezu trikotne.

Za največje živo bitje na svetu se šteje orjaška Shermanova sekvoja, ki uspeva v Narodnem parku v Kaliforniji, visoka je 83 m, ocenjujejo, da tehta približno 2030 ton, s 1489 kubičnimi metri prostornine.

Tradicionalno je prvega dne v novem letu na Dunaju koncert klasične glasbe, ki temelji na izročilu dunajskih valčkov. Glasbeni program se sicer vsako leto malce spreminja, a Dunajski filharmoniki že od leta 1939 valček Na lepi modri Donavi (Johann Strauss mlajši, 1866) vedno zaigrajo drugega ob ponovni vrnitvi na oder.
Donava je druga najdaljša evropska reka, ki daje veličasten pečat, med drugimi, tudi mestu Dunaj.

Severno morje je obrobno morje Atlantskega oceana, ki se s preostalim delom Atlantika poveže skozi Pas de Calais in Rokavski preliv ter z Baltikom prek ožine Skagerrak in kasnejše ožine Kattegat.
Pravijo, da so Nizozemsko ugrabili morju. Je dežela polj, ukradenih morju, ravne pokrajine in kolesarskih stez. Na Nizozemskem je več kot 4.400 km kanalov in rek. Danes kar 40 odstotkov države leži pod višino morske gladine, povprečna nadmorska višina pa je le približno 30 metrov nad morjem.

Nil, imenovan tudi reka življenja, zaznamuje eno najbolj fascinantnih dežel sveta. Počasni tok reke nemo pripoveduje tisočletno zgodovino, ki se razkriva na vsakem koraku – v drobnih spomenikih in veličastnih svetiščih, med katerimi kraljujejo znamenite piramide v Gizi ter skrivnostna Sfinga z glavo faraona in telesom leva.
Nil je druga najdaljša reka na svetu s skupno dolžino 6853 kilometrov. Njegova pot sever-jug prečka 10 afriških držav. Ima porečje približno 3,4 milijona kvadratnih kilometrov, ki zaseda nekaj več kot 10 % kopenske površine Afrike. Največja širina je 2,8 kilometra.

Skadarsko jezero je največje jezero na Balkanu in eno večjih v Evropi. Leži na meji med Črno goro in Albanijo in se razprostira na 391 km2. V času večjih deževij in poplavnih obdobij naraste tudi za tretjino na izjemnih 520 km2. Različno se spreminja tudi njegova globina, ki se giblje od 6 m pa vse do 44 m na mestih, kjer so podvodne vrtače. Gladina Skadarskega jezera je nižja od gladine morja. Vode v jezeru se napajajo iz reke Morače, jezero pa se v nadaljevanju izliva v reko Bojano, ki se 30 km naprej izliva v Jadransko morje.
Reka Bojana je edina reka na svetu, ki teče »gor in dol«. Njena pot do Jadranskega morja je počasna in lena ter zasuta z nanosi rek Kiri in Drim. Zato Bojana jeseni in pozimi ne more izliti viška voda iz samega jezera in se tako v deževnem obdobju izliva nazaj v Skadarsko jezero.

Pozejdon je eden izmed treh najmočnejših bogov v grški mitologiji (skupaj z Zevsom in Hadom), vladar oceanov in vseh voda.
Legenda o Pozejdonu pripoveduje, da ga je njegova mati skrivala v čredi jagnjet in tako preprečila, da ga njegov oče Cronos ni požrl. Pozejdon je bil brat Zevsa, boga neba in glavnega božanstva starodavne Grčije in Hada, boga podzemlja. Ko so trije bratje odstavili svojega očeta, je morsko kraljestvo po žrebu pripadlo Pozejdonu. Njegovo orožje in glavni simbol je trizob, morda nekoč ribja sulica.

Sivka je zimzeleni polgrm, ki izvira z zahodnega Sredozemlja in je danes razširjena po vsem svetu kot kulturna rastlina. Uspeva predvsem na sončnih rastiščih in dobro prepustnih apnenčastih tleh.
Njeno latinsko ime, lavandula, izvira iz latinske besede “lavare”, kar pomeni umivati. Cvetove so stari Rimljani dajali v vodo za umivanje in pranje perila. Veliko večjo veljavo pa je dobila v 13. stoletju, ko so začeli z destilacijo sivkinega olja, za uporabo pri izdelavi parfumov in zdravil.
Čebele imajo rade sivko, ker bogato cveti in daje obilo nektarja. Sivkin med je izjemno čislan in dragocen, saj vsebuje tudi določene zdravilne učinkovine, ki so značilne za to rastlino.

Tradicija čebelarstva in s tem pridelovanja medu na Azorih sega v 16. stoletje.
Azorski med iz divjih cvetov je narejen iz nektarja različnih vrst cvetov, vključno s tradicionalnimi vrstami, kot so slive, kostanj, citrusi, evkaliptus in rožmarin, pa tudi iz subtropskih vrst, kot so banane, pasijonka, ananas in avokado.
Ena najbolj znanih in posebnih sort, znana kot kadilni med, pa je pridobljena iz nektarja sladkega drevesa »pittosporum«, drevesa, ki sicer izvira iz Avstralije, a zdaj raste po vseh Azorih.
Cvetlična sorta medu je temno rjave barve, prijetnega okusa in gladke konsistence, medtem ko je kadilni med bledo rumen.

Sončnice so kot majhna sonca na zemlji. Veliki cvetovi, obrnjeni k soncu, ponosno kažejo svojo lepoto. En cvet je sestavljen iz 1000 do 2000 manjših. Njihovo ime ni bilo izbrano po naključju, saj za uspevanje potrebujejo sončno svetlobo, od šest do osem ur na dan. Cvetovi sledijo poti sonca od vzhoda proti zahodu.
Sončnica je medovita rastlina. Njeni veliki cvetovi so izredno privlačni za čebele in predstavljajo pomemben vir čebelje paše. Glavni opraševalci so še čmrlji in ose.
Največja sončnica na svetu je merila 9,17 m v višino. Vzgojil jo je Hans-Peter Schiffer (Nemčija) in je bila vpisana v knjigo rekordov 28. avgusta 2014.
Vincent Van Gogh, nizozemski slikar, je bil eden izmed najbolj slavnih slikarjev, ki je sončnice večkrat upodobil v svojih umetninah.

Islandski lišaj ne uspeva samo na Islandiji, čeprav bi po imenu tako lahko sklepali. Prvi zapisi kažejo na to, da so ga v 18. stoletju prav na Islandiji začeli uporabljati za zdravljenje, zato se tako imenuje. Sicer raste po vsej severni obli in je skromnim severnim jelenom pomemben vir hrane. V teh pokrajinah iz sušene in zdrobljene rastline prebivalci pripravljajo tudi tekočo hrano.
Na Islandiji raste lišaj v nižinah, pri nas in v srednji Evropi pa po planinah.
Zdravilno delovanje islandskega lišaja, ki so ga poznali že naši predniki, je blagodejno pri prehladnih obolenjih. Danski apotekarji naj bi njegove zdravilne učinke poznali in uporabljali v terapevtske namene že od leta 1673. Prvo registrirano nemško zdravilo je bilo prav Isla Moos (islandski lišaj).

Naravnost božanske lastnosti so čebelam pripisovali že stari Egipčani. Med in propolis so uporabljali pri mumificiranju faraonov. Prvi zapisi o udomačevanju čebel in njihovem gojenju v umetnih lončenih panjih in o čebelarstvu prav tako segajo v čas starega Egipta pred skoraj 4500 leti.
Akacija je medonosna rastlina, ki jo imajo čebele in opraševalci zaradi bujnega in dišečega cvetenja še kako radi. Raste v obliki drevesa ali grma, poznanih je več kot 500 vrst. Dežnikovo akacijo najdemo v Afriki in v puščavah Izraela. Na vroči celini uspeva v savanah in jo imajo radi vsi njeni prebivalci, saj daje senco, zahvaljujoč svoji kroni, ki je videti kot dežnik.
Ste vedeli, da drevesa mimoz, ki so zgodaj spomladi neverjetno lepa in odeta v čudovito rumeno, sploh niso mimoze. Drevesa, ki jih poznamo pod imenom mimoze, so v resnici srebrne akacije.