Imeniten in sijajen je Rodos, o njempa je v nekaj vrsticah nemogoče ujeti njegovo nesmrtnost ali veličino, tudi zato, ker ima vsak kamen pod Unescom zaščitenem srednjeveškem mestu križarjev, vitezov in njihovih utrdb po vsem otoku svojo zgodbo in veličastno preteklost, Sulejman Veličastni celo svojo mošejo. Potrebno ga je obiskati večkrat, se mu prepustiti in dovoliti, da na stežaj odpre svoja vrata, tudi tista na obzidju v tlakovano središče glavnega mesta, z živahnimi uličicami, ki jih ponoči napolnijo ljubitelji pestrega nočnega življenja in se na koncu zlijejo v avenijo z borovim gozdičkom. Ta vodi do antičnega stadiona, športnih rekvizitov in templjev, kamor so atleti pred nekaj tisoč leti polagali svoje upe, želje in strahove. Še danes si arheologi, geologi in zgodovinarji niso povsem edini, kje je stal sloviti Kolos, velikanski spomenik v čast boga Heliosa in eno od sedmih svetovnih čudes antičnih časov, ko so bili prebivalci Rodosa odlični pomorščaki. Zlasti možje iz očarljivega belega Lindosa, ki so na dolgih plovbah po Sredozemlju ustanavljali kolonije na Siciliji, v Španiji, celo na območju današnje Francije. Na poti iz Rodosa vse do najlepše vasice na otoku z očarljivo helenistično akropolo, templjem Atene Lindije (kljub številnim posodobitvam, ki svoj davek terjajo tudi na Rodosu, je Lindosu v primežu vsaj dveh turkiznih zalivov uspelo ohraniti tradicionalno grško belo-modro arhitekturo z mestnim vrvežem v verjetno vseh svetovnih jezikih in vonjem po carskem pražencu), stoji samostan Tsambika, kamor naj bi se ženske, ki DevicoMarijo prosijo za uspešno zdravljenje neplodnosti, po 350 strmih stopnicah povzpele Zakaj na Rodos?
RkJQdWJsaXNoZXIy MTQzMDI5