Dragi dnevnik, večkrat sem ti že zaupal, kako zelo rad imam počitnice ob morju. Šumenje valov, vonj po soli, objem vročega sonca in božanje sončnih žarkov (po pameti, seveda, vedno s kremo z dovolj visokim zaščitnim faktorjem), fajn hrana, pa vedno dobra družba. Vendar – poleg ležanja in oddiha sem rad tudi aktiven. Zato počitnice kombiniram z ogledi lokalnih vasic ter, če se le da, poklepetam z domačini, obiščem vaško tržnico in se naučim pripraviti kakšno lokalno jed. Izjemno uživam, ko na dopustu pokrajino odkrivam peš ali s kolesom; takrat se mi zdi, da sem ji še malo bližje, da tkeva z deželo prav posebno vez. Destinacija, ki mi je ponudila vse to in še veliko več, je Bali, priljubljen otok v osrčju Indonezije.
Otoka Bali in sosednji Lombok sta najbolj obiskana v poletnih mesecih od junija do septembra, ko naj bi bilo vreme najbolj stabilno. Sam sem ju obiskal konec oktobra in se tako izognil največji gneči, obenem pa bil deležen prijetno toplega in še vedno stabilnega vremena. OK, občasno se je pripodila mimo kakšna krajša nevihta, ki pa je le ohladila ozračje. Zelo prijetna in nadvse dobrodošla osvežitev! Kakorkoli razmišljam in obračam, sem še vedno mnenja, da sta otoka primerna za obisk kadarkoli v letu. Temperature se ves čas gibljejo okoli 25-30° ob morju, kakšna stopinja manj pa je v notranjosti in v višjih gorskih legah.
Priznati moram, da sem bil pred svojim prvim obiskom Balija kar malce v dvomih glede tega, kako mi bo všeč. Predvsem v smislu, da je skorajda preveč »turističen«, da tam ne bom našel avtentične kulture ter da bo vse le kombinacija dolgih plaž, ogromnih hotelov in množice obiskovalcev z vsega sveta. OK, seveda sem vse to našel, a bil hkrati prijetno presenečen, da je Bali še mnogo več kot to.
Mimogrede, a veš da je Indonezija četrta najbolj poseljena država na svetu? Kar 267 milijonov jih živi na tem otočju, ki šteje skupaj več kot 18.000 otokov, od katerih je poseljena le slaba polovica. Prebivalci so večinoma muslimani, izjema pa je otok Bali, kjer je prebivalstvo večinoma hindujsko. To sem kaj hitro zaznal tudi skozi preplet kulturnih in arhitekturnih kombinacij templjev, ki sem jim bil priča na poti do mesteca Ubud v osrčju otoka. Ubud velja za kulturni center otoka, kjer je na enem mestu zgoščenih največ muzejev in galerij. Predstavlja pa tudi idealno izhodišče za izlete v naravo. Navdušila me je urejena sprehajalna pot Campuhan Ridge Walk, kjer sem se nalašč kar malo ‘’izgubil’’. Potem sem vzel kolo, se zapeljal po vaških poteh mimo riževih polj in vodnatih teras ter obiskal tudi botanične vrtove. Oh, dragi dnevnik, nikoli pa ne bom pozabil razvajanja v spa centru Lembah nad reko Patanu. Po sproščujoči masaži sem zaplaval oziroma, bolje rečeno, lebdel v dvignjenem bazenu, z neverjetnimi pogledi na reko in mogočno zelenje, ki jo obdaja. Zen, ti rečem! Kot pravi ultra hedonist sem se isti večer odpravil še na nočno tržnico, kjer se mi je kar mešalo od omamnih vonjav. Se mi zdi, da še danes moje brbončice reagirajo ob spominu na okus piščanca s satay omako, pa ocvrte banane in celo odojka, sicer specialiteto Balija.
Iz Ubuda me je pot vodila na jug, na plažo seveda. Ko sem razmišljal o tem, kje bi prenočil, sem se odločal med urejeno Nusa Duo, žurersko Kuto in malce odmaknjenim Jimbaranom. Na koncu me je premamil slednji, saj poleg dolge peščene plaže (tiste prave, z razglednice) ponuja razigrano večerno dogajanje na lokalni ribji tržnici, kjer domačini odprejo stojnice in svoj dnevni ulov pripravijo kar pred tabo. Bio, eko in lokalno, da bolj bio, eko in lokalno ne obstaja. Odlična sveža morska hrana, super cene in neverjetno vzdušje – od stojnic tečejo klopi vse do morja in ko zadovoljno hlastaš po ribi ali jastogu, ti gležnje in kolena zalije morski val. Popoln zaključek dneva!
Bali slovi po svojih številnih templjih. Mene je najbolj navdušil obalni tempelj Tanah Lot, ki stoji na visoki skali na južni obali otoka. Tu sem pričakal sončni zahod, ko so zadnji žarki večernega sonca tempelj in skalo obarvali v milijone barvnih odtenkov ter kraju dali občutek brezčasnosti. Neverjetno lepo in nepozabno!
Bali pa ni bil moj edini cilj. Želel sem spoznati tudi bližnji Lombok, ki je manj razvit ter zato odlična izbira za vse, ki si želimo obiskati tudi manj obljudene plaže in se srečati z domačini. Kot zagnanega hribolazca me je pritegnil tudi pohod na vulkansko goro Rinjani, ki se dviguje sredi otoka na višini 3.726 m. Je drugi najvišji vrh Indonezije izven Papue, trekingi pa so lahko dolgi dva ali več dni. Odločil sem se za dvodnevni treking in priznam, da sem se kar »napihal« do vrha, a bil na cilju nagrajen z mogočnimi razgledi na desetine kilometrov daleč. V kampu na vrhu smo prespali, naslednje jutro pa uživali v neverjetnih podobah sončnega vzhoda in okoliških otokov, ki so jih razkrile meglice pod nami.
Za sladek konec obiska otoka Lombok sem se za nekaj dni ustavil še v obalnem predelu Senggigi, kjer me je pritegnila podoba butičnega hotela Qunci Villas. Trije dolgi bazeni, ki se dvigujejo nad peščeno obalo. Restavracija z mizami, postavljenimi na leseni podest ob morju. Paviljoni, kjer domačini nudijo enourno masažo za res odlično ceno. Bar s teraso, s katere se odpira dih jemajoč razgled na sončni zahod, ter s pestro ponudbo koktejlov, ki jih vsako leto pripravi mojster za koktejle iz…pazi – Slovenije!
Iz Lomboka sem za en dan skočil še na otoke Gili, ki so raj za potapljače ter vse, ki želijo uživati v spektakularnem podvodnem svetu tega dela otočja. Veljajo tudi za ‘’party središče’’ Indonezije, a sem večerno zabavo tokrat preskočil, saj sem se v mislih že pripravljal na svojo naslednjo pustolovščino…
V Indoneziji je uradni jezik indonezijski, ki izvira iz malezijskega jezika. Na Baliju in večini Lomboka pa govorijo še en uradni jezik, in sicer balinezijščino, ki ima korenine v malezijskem in polinezijskem jeziku. Glede na to, da je obisk Indonezije pogosto kombinacija različnih otokov, sem v slovarčku uporabnih besednih zvez pripravil prevode v uradni indonezijski jezik.
