Že pred osmo uro sem bila na zajtrku, ne, časa ni za zapravljat. Glede na dejstvo, da je bil to dan, ko bomo dejansko srečali Božička, sem bila tudi jaz, ki sem bolj uničevalec kot oboževalec božičnega vzdušja, več kot le rahlo vznemirjena. A najprej me je čakala avantura, in to arktična avantura!
Odpravili smo se na farmo jelenov, kjer so nas najprej, še vedno v romantični poltemi, čeprav je bila ura že deset, pričakali jelenčki in njihovi skrbniki. Dobrodošlico nam je zaželela tudi lastnica Miia. Po kratkih uvodnih besedah smo se posedli v sani. Najprej prva skupina, v kateri sem bila tudi sama. Vedno sem bila v prvi skupini ali pa prva v skupini; na severu velja pravilo oziroma barbalićizem, da imam prednost; tako kot dame v življenju, starejši na avtobusu, imam jaz prednost na severu, to je jasno! Moje sani je vlekel jelenček Salmu (zagotavljam, da je bil iz sorodstvene veje Rudolfa, ker sta ista!!!). Pod mojim vodstvom je lepo v koloni odpeljal kratek krog (kakih 400 m po mojem občutku, ki sicer ni najboljši, kar se prostorskosti tiče), nato pa spontano polavtomatsko parkiral. Po izkrcanju je sledilo fotkanje, seveda.
Ko smo vsi odpeljali svoj častni krog in se poslikali z jelenčki, smo vstopili v ‘koto’, tradicionalno laponsko kočo, v kateri nas je že čakalo laponsko vzdušje: zakurjen ogenj, topel čaj in piškoti ter gostiteljica. Posedli smo se na klopi okrog plamena, si ogledovali film in prisluhnili zgodbam o severnih jelenih na Laponskem. Nisem vedela, da so praktično vsi lastniški, kljub temu, da ob primernih vremenskih razmerah živijo prosto v divjini. Nisem vedela, da je zgornja meja števila jelenov, ki jih lahko ima v čredi en lastnik, omejena na približno 300 glav ter da je na Laponskem lastnik črede lahko kdorkoli, ki ima finsko državljanstvo. Še marsikaj nisem vedela, tudi anekdote o štirih vetrovih nisem poznala. Naša gostiteljica nam jo je predstavila skozi pravo gledališko igro, v kateri sem nastopila tudi sama. In to ne le kot statist (kar so bili vsi ostali), igrala sem glavno vlogo – ma kak ponos! Srce mi je skoraj počilo od sreče, ko me je izbrala za glavnega jelena njene črede ?. Namreč, velja, da se bomo po smrti vsi reinkarnirali v jelene in bomo del njene črede, jaz pa glavni jelen. Glede na vse skupaj sem se že počutila del njih in sem le s težkim srcem zapustila ‘mojo’ čredo, pred tem pa še… V moj življenjepis gre zaznamek, da imam vozniško dovoljenje za vožnjo sani z jelenjo vprego, juhej!
Treba je bilo iti dalje in šli smo…na farmo haskijev. Gre za družinsko podjetje, ki se že več kot 27 let ukvarja s haskiji, med drugim je Aki, lastnik, tudi eden najbolj uspešnih tekmovalcev s pasjimi vpregami v Evropi. Ko smo stopili z avtobusa, nas je pričakalo približno 120 haskijev – this must be heaven! Najprej smo se odpravili na kratko progo, kjer smo v nekaj minutah dobili občutek, kaj pomeni vožnja s pasjo vprego. Vozil jo je vodnik, gre pa tako hitro, da si pomislit ne upam, da bi jo vozila sama; pa še stalno bi imela občutek, da bom poškodovala pse, ki naj bi načeloma v tem uživali. Po dirki (ne morem reči drugače) smo se v njihovi ‘koti’ ponovno posedli okrog ognja, vodnik pa nam je predstavil njihovo življenje s haskiji. Sledil je film o najpomembnejši tekmi s pasjimi vpregami v Evropi oziroma drugi največji tekmi s pasjimi vpregami na svetu, odvija se vsako leto na Norveškem. Ob toplem čaju in piškotih seveda. Morda niste vedeli, tako kot nisem jaz, da od sedmih parov psov v vpregi zadnji par predstavlja moč, prvi par pa možgane oziroma pamet. No in prvi par v vpregi sta praviloma oziroma najpogosteje psički ? hm…nič ne namigujem. Čisto na koncu je sledilo še nekaj za najmlajše v naši skupini, vodnik nam je prinesel pokazat enega od mladičkov <3!!! Ja, idealna iztočnica za obisk Božička, kaj naj rečem. Čeprav sem bila sama veliko bolj navdušena, ko sem slučajno naletela na enega in edinega, lastnika Akija. Moram priznat, da so se mi kar zašibila kolena ob vikingu, nadvse hvaležna pa sem moji sestri, ki ga je šla prosit, naj se slika z mano ?. Ko sem že omenila najpomembnejšo tekmo s pasjimi vpregami na Norveškem… Zelo resno, zaenkrat le v mislih (ne zagotavljam, da realnih) delam načrt, da bi se tekme naslednje leto udeležila. Glavna nagrada je namreč kos zemlje in hiška na severu Norveške!
A vrnimo se v resničnost, Božička gremo obiskat! Prvi znak, da smo v Božičkovi vasi ter da naši otroci mislijo povsem resno, je bil, da so bili vsi otroci v minuti oblečeni in pred avtobusom, pripravljeni na to, da poiščemo najbolj znano osebnost na svetu. Morda se vam to ne zdi nič posebnega, vendar po treh dneh, ko je potrebno pri vsakem postanku v otrocih vzbuditi zanimanje za zapustit avtobus ?, jih obleči, obuti, počakati, da zlezejo z avtobusa…verjemite, mislili so resno, to je bilo njihovo poslanstvo, ‘tukaj sem zato, da se grem pomenit z Božičkom’ je bil njihov jasen fokus. Prva vrsta ob naši vodički je bila zasedena v sekundi, jasno, ona ima pri Božičku veze, jasen fokus, vam pravim. No in smo šli, mali in veliki, z nasmehi okrog glave, smo ji sledili (mater, ona ima veze!), mimo glavne Božičkove pošte, prečkali arktični krog, z jasnim fokusom ?. Že na vhodu v poslovne prostore Božička so nas pričakali palčki, v notranjosti prostorov pa jih je mrgolelo. Povzpeli smo se po stopnicah, gneče pravzaprav ni bilo velike, začela se je drama okrog daril, ki so jih starši lahko naročili pri palčkih, ti pa so jih nato odnesli k Božičku. To je pomenilo, da otrok ni le pozdravil Božička, mu čim bolj prepričljivo povedal, kako priden je bil in se z njim slikal, temveč od njega tudi dobil darilo. ‘Uau!’ Če sem čisto iskrena, sem gnečo pri naročanju daril izkoristila. Priznam, kar naenkrat sem bila prva v vrsti na vratih Božičkove pisarne! Jasen fokus, usmerjenost k cilju, na severu imam vedno prednost… Mimogrede, že drugič ta dan so se mi šibila kolena. ‘Glej ga, Božiček! Stara, on je!!!‘ je bil bogat nekajminutni dialog med sestro in menoj. Obe sva post festum priznali, da sva bili na stopnji sedemletnika, o čemer pričajo tudi fotografije in posnetki, ki si jih ob izhodu iz pisarne ogledaš s palčki in, seveda, tudi kupiš. Ja, kupiš jih, stoprocentno jih kupiš – za fotografijo odšteješ precej, za USB paket (na ključku so tvoje fotke z Božičkom in tudi video, posnet ob tvojem obisku v pisarni) in več ?. Kasneje sem skušala ocenit, kolikšen je dnevni prihodek v Božičkovi vasi, a mi ni uspelo. Prepričana pa sem, da samo v Božičkovi pisarni vsak obiskovalec pusti najmanj (ne povprečno, ampak najmanj) 50 EUR. Vrhunska zgodba o uspehu!
Do odhoda na letališče smo imeli še nekaj prostega časa. Definicija prostega časa v Božičkovi vasi? Obiskati čisto vse trgovinice, nakupiti darila, nekaj pojesti, parkrat prečkati arktični krog ter poslati pisma z Božičkove pošte. Štiri ure se mi je v tistem trenutku definitivno zdelo premalo, a uspela sem, jasno, pri Božičku ti vedno vse rata!
Na poti na letališče me je na avtobusu začela popuščati evforija. Občutila sem žalost, melanholijo, zapuščala sem Božička in njegovo deželo. ‘Ne no, a res moram? Se vrnit domov? 3.000 kilometrov stran od Božička? Ne no…’
Pa sem se odločila, da za tolažbo še zadnjič pogledam, kakšna je verjetnost Aurore. ‘Ne moreš verjet, Aurora bo!!!’ Po deveti uri, ko bomo mi praktično že pristali v Ljubljani. ‘Pa kako je to možno? Še včeraj je bila verjetnost ničelna, ne ”fifty-fifty”, ničelna!’
Vsega pač ne moreš imeti. Se vidiva čez en mesec, Santa!
Vesna Barbalić
Ste zamudili prvi del pravljične avanture? Vabljeni k branju.
