Moja naklonjenost Škotski se je pojavila ne več ne manj kot pred četrt stoletja (ojoj, kako čas hitro teče!), ko je tudi mene obnorel film Pogumno srce. Film sem tolikokrat pogledal in se vanj tako poglobil, da sem ob spremljanju 68. podelitve filmskih nagrad (mimogrede, sem oboževalec in zvest sledilec zgodovine filmskih nagrad), kjer je bil nominiran za nagrado v kar desetih kategorijah, pravilno napovedal, katere Oskarje bo film prejel. Scena in fotografija v filmu me je sezula! No, pa da ne bo pomote – kot navdušen filmofil ti povem, da si je še kar nekaj drugih filmov izposodilo deželo za svoje lokacije. Bondov Iz Rusije z ljubeznijo, pa Da Vincijeva šifra, Lom valov, pa Hamlet in Trainspotting… Da niti ne omenjam najpopularnejše sage 21. stoletja.
Med enim mojih obiskov Londona sem se udeležil vodenega izleta po lokacijah, kjer so snemali filme o Harryju Potterju. Bila je pozna pomlad, imel sem še nekaj časa in čisto spontano sem se v nekem trenutku odločil, da obisk Londona dopolnim še z nekaj dnevi Škotske. Ne vem, zakaj, a najprej sem se ustavil na obmejnem območju v bližini Hadrijanovega zidu in si uredil čisto pravi (no, pač, turistični) škotski potni list. Hadrijanov zid danes ni meja, je pa to mogočno 117 km dolgo obzidje nekoč varovalo rimski imperij pred norimi in divjimi Škoti. Ej, bolje, da imam jaz njihov pasoš, kaj misliš, dragi dnevnik? Če ne drugega, mi je srce resnično začelo drugače biti, bolj pogumno, bi rekel.
Na poti do Edinburgha sem se enostavno moral ustaviti še v vasici Gretna Green. Oh, kako naj ti to sceno opišem? Prispel sem v škotski Las Vegas. Dragi dnevnik, to bi ti moral videti! Celotna vasica, v kateri živi dobrih 2.500 prebivalcev je eno samo poročno prizorišče. Vasica živi od porok, poročna industrija in tradicija pa predstavljata, ne vem, verjetno kakih 90% lokalne dejavnosti. Noro! Na leto organizirajo preko 5.000 porok. Noro, res! No, lokacija je fantastična veš, lepo je kot na sliki, a razlog tiči tudi drugje. Sredi 18. stoletja so v Angliji prepovedali poroke mlajšim od 21 let brez privolitve staršev, na Škotskem pa novega zakona niso podprli. Od takrat je mnogo angleških mladoletnih parov začelo prihajati sem na poroko. In tradicija je bila rojena. Ja, no, seveda sem naletel na eno poroko, ko sem bil tam, saj verjetno je ne moreš zgrešit. Vso srečo vama želim, draga ženin in nevesta! Zvečer mi ni in ni šla iz glave klasična poročna koračnica, postajalo je že nekoliko moreče, a zmogel sem. Na koncu sem le zaspal. In to, ne boš verjel, s slušalkami v ušesih in z glasno Home Sweet Home od Mötley Crüe.
Komaj sem čakal, da prispem v Edinburgh! In ni me razočaralo, to slikovito mesto na gričih vulkanskega izvora in na slavni Kraljevi milji je v trenutku postalo ena mojih najljubših prestolnic. Kraljeva milja, osrčje starega mestnega jedra, ki povezuje Edinburški grad in palačo Hollyrood, je danes sprehajališče, ki predstavlja tesno vez med temačnimi skrivnostmi srednjega veka in živahnim utripom sodobnega mesteca. Pogled na srednjeveško mojstrovino na grajskem griču iz 13. stoletja na eni strani ter najsodobnejši butiki in restavracije na drugi strani. Pa skrite in zavite stranske uličice, v katerih domnevno straši, kot zgodbe preteklosti ter svetovno znani glasbeni festivali kot slike sedanjosti. Najraje o tem sožitju med preteklostjo in sedanjostjo razmišljam, pa tudi razglabljam, vsakokrat, ko obiščem pub White Hart, tik pod grajskim gričem, kamor je pogosto prihajal tudi narodni junak in pesnik Robert Burns. In ne le, da v tej pravi škotski krčmi prav vedno skorajda malce pretiravam z okušanjem žlahtnega single malt viskija, ki je fantastičen…prepričajo me tudi zgodbe o angleški kraljici, vedno znova. Ne moreš verjet, dragi dnevnik, kako ti zadržani silaki pogumnih src v trenutku, ko omeniš »The Crown«, postanejo bolj podobni klepetavim temperamentnim latino ženam v frizerskem salonu ter naravnost tekmujejo v pripovedovanju bolj ali manj resničnih zgodb o angleški kraljici, ki v bližnjem dvorcu Balmoral preživlja poletne mesece.
Ker je edinburški glasbeni festival v avgustu, ga tokrat žal nisem obiskal, kar pa ne pomeni, da ne ostaja na moji listi želja. O, ja! A kot ljubitelj glasbe sem apetite po muziki uspel vsaj deloma zadovoljiti v Glasgowu, ki reci-piši, gosti v povprečju več kot 100 glasbenih dogodkov tedensko. Če to ni glasbeni raj! Ko ni glasbenega dogodka, je na sporedu pa športni dogodek. En nasvet bi dal vsem, ki se pridejo v Glasgow zabavat – ponovite osnove teorije nogometa in med obiskom mesta navijajte za Glasgow Rangers! Tudi če sicer ne. V petek pozno zvečer, po nekaj popitih vrčkih piva v pubu v središču Glasgowa, ti pride prav. Verjemi mi! Sicer pa je to živahno mestece tudi srednjeveški biser, med drugim se tam postavi na ogled ”mlajši brat” Hadrijanovega zidu, nekoliko manj impozanten, pa tudi manj ohranjen, Antoninov zid.
Čas je bil, da se odpravim proti divjini, višavju in jezerom. Oziroma, bolj natančno, jezeru, tistemu jezeru, saj veš, dragi dnevnik. Pred obiskom sem se odločil za eno takšno, vsaj po mojem mnenju, simbolično potezo, ki me je od mest prestavila v naravo. Popeljal sem se s parnim vlakom »The Jacobite« ali »Hogwarts Express« po viaduktu Glennfinan. Viadukt je sicer presežek inženirstva, predvsem pa je svetovno znan po tem, da je pot do…Bradavičarke! Pa samo ne reci mi, dragi dnevnik, da še nisi slišal za Harryja Potterja!
Saj veš, da sem tudi oboževalec Mela Gibsona, a ne? Večkrat se pohecam s prijatelji na svoj in Melov račun. Meni se zdi, da sem mu malce podoben (verjetno si mu želim biti), pa se prijatelji takoj ponorčujejo: ”Edino, kar imata vidva podobnega, je gostota las! Že pri barvi pa se podobnost konča!” Oh, kaki humoristi, ej! Pa saj ne zamerim. A ko sem se sprehajal po gradu Stirling v bližini Edinburgha ter med razvalinami nekdanje utrdbe Dunnotar na razčlenjeni vzhodni škotski obali, sem se z lahkoto vživel v like iz njegovih filmov Hamlet in Pogumno srce…in spet se mi je zazdelo, da sva si tako zelo podobna.
Jaz vem, kaj ti čakaš, dragi moj dnevnik. Vem, kako bujna je tvoja domišljija, kako rad imaš dramo in da te najbolj od vsega zanima, ali sem jo videl. Pa te bom malce razočaral, jaz Nessie sploh nisem iskal. V Nessie jaz ne dvomim, saj trdno verjamem vsem mitom, legendam, sagam, štorijam, anekdotam. A to jezero, ta Loch Ness, to je nekaj tako lepega, da ti ne znam opisat. Ko stojiš pod romantičnimi ruševinami gradu Urquhart, ob nabrežju tega skrivnostnega jezera, se počutiš, kot da si se znašel v eni meditativni sliki. In verjameš, da je prav vse res.
Ti, veš, kako fajn vinske poti imamo v Sloveniji, a ne? Nekaj sem jih že prečesal, nekaj me jih še čaka. Ni kaj, rad imam dobro vino, rad pa imam tudi viski. V Višavju destilarn viskija kar mrgoli. Zato sem svoj obisk tega fascinantnega hribovja s številnimi ledeniškimi dolinami, običajno prekritega z oblaki, poimenoval kar Po poti škotskega viskija. In to je bilo doživetje, dragi moj dnevnik! Spal sem kar pri »višavcih« doma, pri teh trdoživih, a blazno gostoljubnih hribovcih, predstavnikih škotskih klanov. Za zajtrk sem nekaj pojedel in spil en viski. Čez dan sem se udeležil »višavskih iger«, se preizkusil v vlečenju skale in metu hloda. Ni bilo prav uspešno, pa sem raje degustiral viski in se navduševal nad plesom s sabljo ter se zazibal ob glasbi iz dud, njihovega tradicionalnega inštrumenta. Degustiral sem tudi haggis. Veš sam, da hrano ali pijačo vedno poskusim, preden se odločim, da nekaj imam ali nimam rad. No, v tem primeru sem po tem, ko so mi opisali, kaj naj bi poskusil, skorajda sprejel odločitev, da tokrat pa ne bo šlo. Pa so me prepričali. In ni mi žal. A lepo prosim, dragi dnevnik, povej po pravici – bi ti poskusil mleto drobovino, popraženo na čebuli, pomešano z rižem, precej začinjeno, vse skupaj pa postreženo v ovčjem želodcu? No, kot sem rekel, ni bilo slabo. Ljubiteljem naših krvavic pa bi bilo verjetno vrhunsko. Ko je sonce že zašlo, smo skupaj z »višavci« (vsi v kiltih, vključno z menoj) ugotavljali, v katerem jeziku izraz »pijača bogov« najlepše zveni. O ja, definitivno je bil čas za spanje.
Najbolj iskreno in najbolj iz srca priznam, da se izjemno rad pohvalim svojim prijateljem v Sloveniji, da imam znanko modre krvi, s katero si še danes pišem pisma. No, pišem ji za rojstni dan in za božič, a vseeno, piševa si pisma. Kakšnih 15 let nazaj sem obiskal Cawdor Castle, ki je navdihoval celo Shakespearja, bil pa je tudi prizorišče mnogih filmskih uspešnic. Takrat sem spoznal grofico Angeliko Cawdor, ki me je popeljala skozi razkošne grajske sobane in osupljive grajske vrtove. V labirint se nisem podal, sva pa v družbi treh prijaznih, mlace glasnih, škotskih terierjev na skrbno urejenem vrtu skupaj spila skodelico čaja. Grofica Angelika mi je ob tej priložnosti podarila tudi unikatno porcelanasto skodelico, iz katere čisto vsak dan pijem čaj. Še danes. Ko včasih razmišljam o tem neverjetnem grofovskem doživetju, se mi zdi, da sploh ni mogoče, da sem to srečanje doživel. A potem v svoji vitrini zagledam skodelico, ki mi znova in znova potrdi, da je prav vse res.
Grem, dragi dnevnik, zavrela je voda za čaj…
Kompasov Janez
ŠKOTSKA SKOZI JEZIK
