Ogromne prestolnice me, dragi dnevnik, pogosto pustijo hladnega, to veš. Skoraj nepojmljiva se mi zdi predstava, da pet ali več Slovenij spraviš v eno mesto. Kar občutek tesnobe dobim. Veliko lažje se odločim za potovanje v manj obljudene kraje, kjer uživam na plaži, kolesarim po podeželju, iščem škrate in trole ter se izgubim v manjšem srednjeveškem mestecu, polnem tlakovanih uličic. A vendarle, ko sem se med svojim prvim obiskom kar nekaj tednov potikal po Rusiji, me je Moskva osupnila. Veličastno mesto presežkov, ki živi po svojih pravilih in ga Rusi ljubijo. Razlogov za to je, poleg njihovega ekstremnega domoljubja, veliko. Mogočne stavbe in fascinantna arhitektura najrazličnejših stilov pripovedujejo na tisoče zgodb o bogati ruski zgodovini. Srednjeveška trdnjava Kremelj, današnja predsedniška palača, z bližnjim Rdečim trgom z najbolj znano veleblagovnico GUM, pa skriva nešteto skrivnosti in legend o tem kraju, za katerega je nekoč veljalo, da je nad njim le še Bog. Številne vile v starem delu Moskve z izrezljanimi balkoni, barvito okrašenimi okenskimi okvirji in mozaiki na fasadi spominjajo na prave ruske “tereme” iz ljudskih pravljic. Pa metro, ki je sam po sebi znamenitost. Postaje te spektakularne podzemne železnice, okrašene z marmorjem in mozaiki, veljajo za moskovski podzemni muzej. Slovi kot najbolj točen sistem podzemne železnice na svetu, a naj opozorim, da se na vožnjo nikakor ni za odpraviti v času konice (ki je, mimogrede, tudi zelo točen pojav – natančno ob 18h). Razen, če se želiš na lastne oči prepričati, kako izgleda apokalipsa. Vsekakor priporočam strpnost ob neupoštevanju osebnega prostora. In ne smeš biti preveč prijazen… No, edino do babušk, do njih pa vedno (pa ne mislim matrjošk, znamenitih ruskih spominkov, ki jim mi pravimo babuške).
Mesto nikoli ne spi, in to dobesedno. Karkoli si namreč sredi noči zaželiš, lahko z malce truda (le toliko, da pobrskaš po spletnih straneh) dobiš. Pa naj bo to okusen obrok iz restavracije z italijansko hrano, urejanje pričeske v frizerskem salonu, nakup hrane za domačega ljubljenčka ali obisk fitnes salona. Pomp in energija, ki sta v mestu prisotna ves čas, mu dajeta dodaten pečat. Ulice so žive, na vsakem koraku lahko opazujete različne ulične umetnike, od plesalcev, gledališčnikov, akrobatov, do glasbenikov. Kako čudovito je bilo na Rdečem trgu prisluhniti zvokom gusli in balalajke; tudi če nisem vsega razumel, sem očaran poslušal ruske zgodbe, ki so jih umetniki ob spremljavi glasbe pripovedovali.
Ljudje v Moskvi ves čas hitijo – resnično hodijo izredno hitro. Vsaka minuta namreč šteje. Svoj službeni in prosti čas imajo zelo dobro načrtovan več tednov vnaprej. Med tednom trdo delajo, ob petkih noro zažurajo, ob sobotah in nedeljah pa nabirajo moči za nov delovni teden. Če se pritožujete nad tem, da za pot v službo porabite 20 minut, vam raje ne povem, koliko potrebujejo za to Moskovčani. Moj prijatel’ Anton za pot v službo vsak dan porabi 4 ure. Ne glede na to, ali gre z avtom ali z javnim prevozom. O ja, en šiht naredi na poti, drugi pa v mojem najljubšem lokalu na svetu. No, poleg Lebovski bara v Reykjaviku. Trojničok bar obsega vsega skupaj 3 m2, odprt je le ob petkih in sobotah, naenkrat sta v lokalu lahko največ dva gosta (in natakar), obisk pa je omejen na največ 30 minut. Jaz sem imel srečo in na vstop v simpatičen prostor brez glasbe, opremljen z mozaiki in velikim lestencem, čakal le nekaj minut. Kot mi je kasneje pojasnil natakar Anton, pa običajno gostje v vrsti pred lokalom čakajo tudi več ur. Na voljo so koktejli in napitki, ki jih pripravlja Anton, večinoma na osnovi vina oziroma, kot sam rad pove: ”iz tistega, kar je na voljo”. Ne pričakujte pa zaloge vseh svetovnih znamk piva in eksotičnih znanih pijač. Če boste naročili kak pink gin ali kaj podobnega, vas bo Anton kar hitro prestrelil s pogledom.
Sicer pa ti moram, dragi dnevnik, nekaj priznat iz srca. Meni se je vedno zdelo, verjetno se strinjaš, da so Rusi nekoliko hladni, mrki, morda grobi. A vzamem nazaj vsako takšno misel oziroma predvidevanje. Morda na prvi pogled ali srečanje. A ko se z njimi nekoliko bolj zbližaš, so to eni bolj prijaznih in gostoljubnih domačinov, kar sem jih kjerkoli srečal. In ta ”skrivnostna ruska duša”, o kateri razpravljajo pisatelji in pesniki, voditelji in filozofi…oh! Zaljubil sem se v pogovor s čisto naključnim neznancem (še danes ne vem, kako mu je ime) pred katedralo Spasa na Krovi v Sankt Peterburgu. Toliko življenjskih modrosti v le nekajminutnem pogovoru, v katerem mi je z žarom v očeh opisoval ”ruski slog” v arhitekturi. Je pa res, da se je v pogovor, če ne znaš ruskega jezika, malce težje zaplesti, saj Rusi praviloma bolj slabo govorijo angleško. Jaz pa sem (na srečo) ravno toliko v letih, da sem se tudi ruskega jezika že naučil. Tudi med občudovanjem najbolj znane ruske cerkve, katedrale Vasilija Blaženega, me je ogovoril en čudovit domačin. Kasneje sem izvedel, da ga v Moskvi kličejo kar Božiček iz Butova. Dmitrij je namreč pred nekaj leti na poti v službo v središče Moskve vsak dan blokiral dostop do voznega pasu za javni prevoz, da avtobusov ne bi ovirali nepremišljeni vozniki. Postal je praktično heroj, saj je marsikomu pomagal hitreje priti na delo. V Moskvi resnično vsaka minuta šteje.
Dmitrij je poslovnež in veliko potuje, po Evropi in svetu, izjemno rad spoznava nove ljudi, kulturo in tradicijo različnih dežel. Med drugim mi je pripovedoval o Petru Velikem, ki ga ima kar za nekakšen vzor. Peter Veliki, nadobuden in ambiciozen ruski car, je namreč dve leti skrivaj potoval po Evropi z namenom spoznavanja evropskega načina življenja. Ker je na vsak način želel spremeniti in modernizirati obstoječi ruski režim, je kmalu po vrnitvi domov začel prisilno uvajati reforme. Po evropskem vzoru je tako izvedel prvi popis prebivalstva in davčno reformo, uvedel sodobni koledar, za časa njegove vladavine so izdali prvi časopis, uvozil je številne kulture, kot so sončnice in krompir ter zapovedal njihovo uporabo (še danes Rusi velikokrat postrežejo pečeni krompir v sončničnem olju – tudi sam sem ga večkrat jedel). Zelo resno pa je posegel tudi v osebni izgled plemstva. Vsi bojarji, ruski plemiči z značilnimi dolgimi bradami in oblečeni v široke kaftane, so morali po vzoru evropskega plemstva nositi primerna ”evropska” oblačila in biti gladko obriti.
Evropski vpliv na Petra Velikega je opazen tudi v drugi prestolnici Rusije, Sankt Peterburgu, do katerega sem se iz Moskve odpeljal z vlakom. Benetke in Amsterdam nista vplivala le na njegovo ustanavljanje in posledično izgled, temveč se je mesta prijelo tudi ime Severne Benetke. Sankt Peterburg je nujno videti z vodne perspektive. Na turistični ladji, plavajoči restavraciji, čolnu, skuterju ali pa kar na supu (sam sem se podal na ogled mesta s turistično jazz ladjo) se boste med plovbo po veliki Nevi čudili slikovitim zgradbam iz različnih obdobij. Mesto je brezčasno!
Najlepša je plovba v nočni svetlobi belih noči (nekje od sredine maja do sredine julija), ko je Sankt Peterburg najbolj romantičen in čaroben. O romantiki tega obdobja piše celo Fjodor Dostojevski v Belih nočeh, čeprav neko blazno sentimentalnost njegovim delom sicer težko pripišemo. Osupljiv sončni zahod, panorama veličastnega mesta, igra dvižnih mostov, ob spremljavi pljuskov reke Neve, melodije kitare z bližnjega trga in drugih zvokov mesta…posebno doživetje za vsa čutila. Ko že mislim, da ne gre bolj romantično, se zelo zgodaj, ob sončnem vzhodu, v tišini bele noči, odpravim na sprehod po Nevskem prospektu, v spremstvu izstopajočih zgradb, vse do Aničkovega mostu. V eni od kavarn si privoščim ruski kraljevski zajtrk, z rusko pito, skutinimi palačinkami in več vrstami kaše. Pa kapučino! Cel dan preživim v mestnem središču, se počutim kot car na Dvornem trgu z Zimskim dvorcem, na Zajčjem otoku s Petropavlovsko trdnjavo, obiščem Ermitaž in se igram igro vlog (seveda, car sem!), obedujem kot car v moji najljubši ulici Rubinštejn ter ugotovim, da je, instagramovsko, Sankt Peterburg v prednosti pred Moskvo, saj je blazno fotogeničen.
Ko sem zapuščal Sankt Peterburg in Rusijo, sem opazil, da imam več vprašanj o Rusiji kot preden sem jo obiskal. Zdi se mi tako klasična in predvidljiva, pa tako drugačna in osupljiva, odstira povsem nova obzorja. Bolj in bolj, z vsakim trenutkom v tej čudoviti deželi in vsakim vpogledom v skrivnostno rusko dušo. Odgovor (zelo jasen in enostaven) sem dobil od lepe svetlolase devuške Olge, ki sem jo spoznal v hotelu, kjer sem iskal vhod v restavracijo z najlepšim razgledom na mesto in najboljšimi blini, palačinkami, ki jih obložijo z vsemi mogočimi kombinacijami, od jagod in smetane do vloženih slanikov in kaviarja. V kratkem klepetu mi je namreč zrecitirala pesem, ki je ne bom pozabil nikoli v življenju. Pesem Fjodorja Tjutčeva, ki jo dejansko znajo vsi Rusi na pamet, opredeljuje bistvo Rusije in njene vloge v svetu.
Dragi dnevnik, z najlepšimi spomini na mojo Rusijo, ki jo kmalu obiščem ponovno, pesem delim tudi s teboj.
Rusije z umom ni mogoče razumeti.
Z aršinom je ni mogoče izmeriti.
Ima čisto svojo, posebno esenco.
V Rusijo je mogoče samo verjeti.
Kompasov Janez
