Prisežem. Če imate radi nemški ordung, švicarsko točnost in, uf, kdo bi bil najprimernejši narod za sterilno čistost in vsesplošno neoporečnost?.. Švedska?
No, če imate radi vse to in več.. tega ne priporočam iskati v pohajkovanju med filipinskimi 7107 otoki.
Mene pa sta takrat, leta nazaj, projekt Survivor in pot v deželo – kjer pozabiš na to, da si človek Zemlje, tam namreč postaneš človek Vode – neučakana žgečkala, že ko sem na potovalki zipnila še ta zadnjo zadrgo.
Moje črke in vznemirjenja so rinila izpod prstov že ob prvem posedanju na letališču. Nikdar prej se še nisem odpravila na tako dolgo pot, predvsem pa v eno res nepoznano deželo. Vsaka »nova preletena milja«, ki se je pofočkala pri kakšnem poldnevniku, me je skrbno opozarjala, da je spet čas, da se ukvarjam z njo – in kazalce prestavim vsaj za en korak, naprej.
Po vseh poldnevnikih in zadnjem, tretjem pristanku, sem končno presedlala na novo prevozno sredstvo, ki je najbolj spominjalo na nekaj, kar bi si izmislil režiser Emir Kustorica. Avtobus je bil opremljen z udobnimi, rjavimi, usnjenimi naslonjači, za katere sem si takoj zaželela, da bi svoje mesto našli tudi na kakšnem od prej omenjenih preko-oceanskih poletov. Vzglavje pa je prekrival belo – črn izvezen »prtiček«. Tudi zavese ob oknih so bile zložene in spete v cvet, ki je spominjal na tisti spalnični aranžma, ki ti ga iz rjuhe sestavijo v kakšnem tunizijskem hotelu.
Pot je hitro zavila proč od civilizacije, proč od mestnih luči in asfaltnih cest. Edino kar je še spominjalo na avion in letališče, je bila klimatska naprava, ki jo lokalni avtobusarji o-bo-žu-je-jo. Ta je vztrajno podhlajevala ozračje in preganjala tropsko soparo, da se ta ne bi slučajno dotaknila moje kože. Ekvatorialne nizke soparne oblake, vlažne kapljice na laseh in obrazu, malce težji vdih in izdih – vse to sem prvič končno zares začutila na zadnji etapi proti moji vasici.
Avtobus je parkiral in na obali nas je čakala majhna skupina Filipincev. So nas že zavohali, turiste, a? Hočejo priskočit na pomoč, prijet za kovček in zaslužit kakšen peso? Hm. Ne. Oni so naš nadaljni prevoz. Po stopnicah navzdol se je odprlo morje. Tam sta čakali dve barkači, recimo “ladjici”, katerih dizajn je bil, jah – edinstven.
Ena za potovalce in druga za potovalke.
Izgledalo je skoraj nemogoče, da bi vsak od nas uspel dobiti mesto, kamor bo za nekaj ur spakiral svoje noge in zadnjo plat. Pa je vseeno šlo. Na tesno. Pogled izpod tendice, pod katero se je skrivalo še vsaj dvajset rešilnih jopičev, in mimo plujoča neskončno zelena okolica. Naša prtljaga nas je, prav tako natrpano natovorjena, vzporedno prehitevala ali pa spuščala naprej med oceanske valove, ki so nas sem in tja prišli prav osebno pozdravit in nam močili kavbojke ter kolena.
Več ur na leseni dilci je minilo. Prispeli smo.
Ponoči me je potem več tednov zapored običajno še kar naprej nekaj žgečkalo. A drugače, kot doma. Plezalo je po mojih prstih in dlaneh. Prižigala sem luči in se z očmi, ki so bile nastavljene še na svet trde teme, skušala hitro privaditi na »ob posteljno« svetilko.
Hecno, še nikdar nisem postelje delila. Recimo z mravljami. Verjetno lahko za nastalo situacijo krivim tudi sebe, saj zvečer (tudi doma) rada napadem kakšen piškot. Kasneje sem žgečkanje pač ignorirala. Zamah z roko, premik za nekaj milimetrov. In držanje pesti ponoči, da bodo enako storile tudi moje nove cimre.
Z živalmi na splošno na Filipinih nisem imela težav. Ves strah pred piki, insekti in žuželkami se je izkazal bolj za strah pred nepoznanim.
Moja anti-insket zaščitnika sta bila dva gekota. Zjutraj sta se lovila po stenah in spuščala razposajene zvoke. Zvečer sta stražila na mojih steklenih vratih, jaz pa sem iz kavča spremljala njuno silhueto in uspešnost nočnega ulova.
Tudi kužki so po filipinskih vasicah tekali brez ovratnic, prav tako se je redko zgodilo, da bi kakšnega videla na povodcu ali verigi. Pasji lajež sem v dobrih petdesetih dneh slišala mogoče trikrat.
Mačke so se v pasji družbi brezskrbno plazile naokrog, predle, brusile svoje krempeljce na palmah in bambusih ter v hitrejši korak priganjale svoje mladiče. Nobena od živali ni sledila človeškemu koraku, ni bilo prosečih pogledov, vztrajanja po priboljšku.
One živijo svoje neodvisno življenje.
Ko zaslišijo hrušč motorja in poprdevanje izpušnih cevi, se počasi, a vešče, premaknejo na rob cestišča. Enako goske, kokoške in piščanci, ki dobro poznajo ta zvok. Čez dan pa, brez pregrad in omejitev, iščejo svoje mesto v senci, še kakšno ostalo drobtino, še kakšno kapljico v luži.
Tam vse resnično deluje kot najpreprostejša, umirjena simbioza človeka in narave.
Ula, ti si v narobe svetu, ta njihov, je čisto iskreno, neobremenjeno, odprto in pravilno naravnan – so mi kdaj ušle misli.
Otroci stari od dveh let naprej, so sami tekali po vasi in plezali na najvišja drevesa, se spotikali po zarjavelih ograjah, izumljali igre s palicami in elastikami. V morje so skakali z različno velikimi kosi stiroporja in preizkušali, ali jih bo stiropor vzdržal, mogoče kar vse tri, naenkrat. Prav tako, brez pravil, so igrali nogomet na nagnjeni morski obali, kjer je žoga pod kotom konstantno letela v valove. Gola ni bilo, ekipa pa je vedno imela veliko več kot 11 članov.
Vsi so bili več ali manj bosi, malce škrbasti, kakšni brez majic, nekateri celo brez hlač. A popolnoma srečni. Vzklikali so »Hello«, me spraševali »What’s your name?« in grabili za mezičnek, da smo šli samo nekaj pogledat. Prašička, kozo, vodnega bivola.
Življenje po vasicah na Filipinih je teklo in teče po eni popolnoma samosvoji strugi. Tam ni informacijskega stresa, ni civilizacijskih pritiskov. Prašna stopala, potna telesa in pregrete glave se skopajo v najbližjem sladkovodnem viru, tam se opere tudi tedenska žehta. Tam ni sončnih vzhodov in zahodov. Ni posedanja na plaži in pričakovanja novega jutra ali pa poslavljanja od dneva. Sonce se vsak dan samo prižge in izklopi, to stori hitro in efektivno, na vso moč.
Filipini so dežela, kjer se tudi nebo zdi bližje. Bolj sploščeno in veliko, veliko daljše. Horizont je neskončen. Med vsemi otoki in ničemer imaš občutek, da bi lahko s prsti trgal oblake in ponoči preurejal mlečno cesto. Življenje je lepo in enostavno. Manj kot imajo ljudje, več ljubezni jih obkroža. Ali kot je takrat rekel moj filipinski prijatelj Ray: Always smile. Our faces are the best billboards, where the ads of life are seen. Life is not a problem to be solved, but a gift to be enjoyed.
Ula Furlan
