Da sem navdušen nad tropskimi otoki, že veš, dragi dnevnik. Prav tako sem ti zagotovo že omenil, da me slikovite bele peščene plaže vsakokrat pustijo brez besed. Se mi zdi, da kontrast belega peska, modrine morja, zelenih palm in moje frizure vedno dobro izpade na fotografijah. Na svojih popotovanjih rad združim odkrivanje lokalne kulture z oddihom ob šumenju morja z dobro knjigo (še posebej, če je to kakšna skandinavska kriminalka) in hladno pijačo. To so tropi in to je tudi tanzanijsko otočje Zanzibar.
Veš, Zanzibar (oziroma Ungu po domače) sicer spada pod ozemlje Tanzanije in ni le en otok, temveč celoten arhipelag ob obali vzhodne Afrike. Le dobro uro z letalom iz Dar Es Salama ali uro in pol iz Arushe (ki je bolj primerno letališče, če bi se odločil obiskati Zanzibar po končanem vzponu na Kilimanjaro) se v smaragdno modrem morju, poleg glavnega otoka, kopajo še drugi, manjši, z enako eksotičnimi imeni: Pemba, Mafia, Chungre, Changuu… No, slednjemu pravijo tudi »otok zapornikov«. Pred več stoletji, v času arabske vladavine na otoku, so na otoku namreč res imeli nastanjene zapornike in bolne ljudi, danes pa je tam eno največjih zatočišč za orjaške želve v Afriki. Si lahko predstavljaš, da nekatere dosežejo tudi več kot 200 kg. Neverjetno, ti rečem!
Glavni otok Ungu je poznan predvsem po bujnem palmovem gozdu in belih peščenih plažah, ki se vijejo vzdolž vzhodne obale. Joj, ko se spomnim mojega prvega obiska otoka, se mi še danes nariše nasmeh na obraz. Bil sem tako nahajpan, kot bi rekli naši današnji mladinci, da sem se takoj pognal v morje. Ampak daj, skušaj si predstavljati (če bi znal lepše risati, bi ti narisal) – jaz v teku po belem pesku, kot da mi gori pod nogami, za mano pa stopinje v pesku ter kapica, ena japanka, majica bolj na levo, druga japanka leti v loku proti desni, kratke hlače vlečem kar za sabo…fokus pa na morje! Smešen prizor, milo rečeno. A uspelo mi je. Dragi moj dnevnik, ko sem jaz zagledal ta podvodni svet! Pisane ribice, korale vseh možnih oblik in barv, kaj takega ne vem, če sem prej že videl kje. Takšno paleto oblik in barv sicer ustvarjam na mojih fraktalnih risbah, ki jih sedaj redno rišem. Še počutil sem se podobno kot pri risanju fraktalov, ki ima, mimogrede, res izjemen terapevtski učinek na moje zdravje in počutje.
A poslušaj tole! Po kosilu sem se vrnil na prav isto točko na plaži (to so potrjevale sledi dopoldanske akcije vdora v morje) in, dragi dnevnik, ti povem, da sem od šoka skoraj padel na zadnjo plat. ‘’Morja ni več! Kje pa je???’’ – še danes nisem čisto prepričan, a sem to kričal v svoji glavi ali naglas. Kakorkoli, domačini so opazili moje začudenje in eden od njih mi je v angleščini pojasnil, da se na Zanzibarju morje približuje in odmika ves dan. Zaradi bližine ekvatorja in vpliva lune namreč prihaja do 6-urnega izmenjevanja plime in oseke. Med plimo je morje tik ob obali, v času oseke pa se lahko umakne tudi več kilometrov od obale, odvisno od lokacije na otoku. Na severu je ta razlika manjša, s pomikanjem proti jugu pa se veča. Zvečer je sledil še en zanimiv naravni pojav, ki se mu nisem več tako zelo čudil. Mi je bilo zaradi dogajanja okoli oseke kar malo nerodno, zato sem že popoldne poguglal, na kaj vse še vpliva ekvator. Ko sem pred večerjo zapuščal plažo, je bilo še popolnoma svetlo in zelo sončno, ko pa sem dobrih 20 minut kasneje pogledal skozi okno, je bila zunaj noč. Kar hecno… Ja, na Zanzibarju je točno 12 ur dan in 12 ur noč. Odgovor, zakaj je tako, pa že veš – bližina ekvatorja.
Pri večerji me je očarala raznolikost in bogata ponudba zelenjave, predvsem pa sadja. Ter kulinarične mojstrovine in široka paleta okusov. Rad poskusim zanimivo začinjeno in tudi pekočo hrano, zato sem z užitkom okušal hobotnico na žaru, začinjene piščančje ražnjiče ter riž, ki ga pripravijo na dva načina – biryani in pilau. Razlika je v tem, da je riž na način biryani pripravljen ločeno od mesa, bolj kot priloga, riž na način pilau in meso pa se pripravljata skupaj v istem loncu. Hej, kot naš riž in rižota!
Poleg čudovitih plaž in toplega morja me je Zanzibar osupnil tudi s svojo bogato, a hkrati kruto zgodovino. Si vedel, da je bil nekoč celo sedež zahodnega dela Omanskega imperija, ki se je raztezal od arabskega polotoka do obal jugovzhodne Afrike? Od tam so proti vzhodu na ladjah vozili sužnje in začimbe, Zanzibar pa je pri tem služil kot strateška točka za pretovarjanje. Zaradi odlične klime številne začimbe uspevajo tu še danes. Med obiskom enega od vrtov sem se sprehodil med nasadi vanilije, kardamoma, cimeta, muškatnega oreha in drugih začimb. Oh, kako omamne dišave in zanimive oblike! Na koncu lepega sprehoda me je presenetil moj prijazen vodnik, ki je očitno opazil, da mi je že precej vroče. V trenutku se je kot divja mačka povzpel na bližnjo palmo in z mačeto odsekal kokos, nato pa vanj zapičil slamico ter mi ga ponudil. Mislim, da me še nobena stvar v življenju ni tako odžejala. Nepozabno! In počutil sem se kot glavni lik v televizijski reklami za priljubljene rum kokos kroglice.
Med sprehodom skozi mesto Stonetown (ki je sicer najstarejše in tudi največje mesto na otoku) so me očarala številna pročelja stavb, ki pričajo o nekdanji pomembni vlogi otoka. Posebej fotogenična so številna rezljana lesena vrata, ki pripovedujejo vsaka svojo zgodbo. Nisem vedel, da stoji na Zanzibarju največ tovrstnih rezljanih vrat v celotni Vzhodni Afriki. Lahko samo ugibaš, pred katerimi sem se fotografiral in fotografijo ponosno objavil tudi na mojem Instagram profilu? Pred vrati hiše, danes preurejene v hotel, kjer se je rodil eden največjih pevcev modernega časa, legendarni Freddie Mercury. Na otoku je živel do svojega osmega leta, se nato šolal v Indiji, kasneje pa z družino preselil v Veliko Britanijo. V večerni svetlobi sem svoj sprehod zaključil nič drugače kot kulinarično. Zanzibarska pica je specialiteta ulične kulinarike. Pripravijo jo tako, da testo razvaljajo, ga obložijo s koščki mletega mesa (tudi s koščki ribe ali z rakci), z nasekljano zelenjavo, gobami, sirom in drugimi sestavinami po navdihu. Robove nato zavijejo, da nastanejo manjši »žepki« ter popečejo z obeh strani na vroči plošči. Obogatijo še z mangovim prelivom in rezultat je… Tako okusna pica, da še dandanes, ko pomislim nanjo, postanem lačen.
Takšen je Zanzibar, kjer sonce ne zahaja, temveč zaide v trenutku. Otok s čudovitimi plažami, na katerih je morje enkrat zelo blizu, drugič pa zelo daleč. Pravljičen otok s palmovimi drevesi, okrašenimi z okusnimi in osvežilnimi sadeži. Kulinarični raj, prepleten z vonjavami neštetih začimb in prepreden z zgodbami svoje bogate zgodovine. Topel, nasmejan in razigran kotiček sveta, kjer te zasvoji filozofija »hakuna matata« – vse bo ok!
Kompasov Janez
Uradni jezik Tanzanije, tudi otoka Zanzibar, je svahili. Večina zaposlenih v turizmu sicer obvlada tudi drugi uradni jezik, angleščino, vseeno pa sem z veseljem osvojil par besed svahilija.
