Islandija – dežela, kjer je bilo pivo do leta 1989 prepovedano, kjer živi skoraj trikrat več ovc kot ljudi, kjer je največja gurmanska poslastica košček gnilega morskega psa in kjer se kraji hvalijo z imeni, kot so Sauðárkrókur in Hvannadalshnjúkur. Velikosti Španije in s populacijo Ljubljane je najmanj poseljena država v Evropi, vseeno pa se zadnja leta lahko pohvali z vsakoletnim obiskom več milijonov turistov, predvsem zaradi odlične marketinške strategije, dobrih fotografov in vedno večje ponudbe nizkocenovnih letalskih prevoznikov.
Na Islandiji sem kot prostovoljka, kar je moj najljubši način potovanja, preživela pet mesecev. Vodila sem prostovoljne delovne tabore za mlade iz celega sveta, ki so na Islandijo prišli z željo spoznavati nove dežele ter družiti se z mladimi iz drugih kultur, pa tudi delati – gradili smo mostove v nacionalnih parkih, pomagali na kmetijah z ovcami in napol divjimi konji, postavljali festivale, ozaveščali prebivalce o pomembnosti ohranjanja narave, ter skupaj spoznavali in vzljubljali Islandijo. Kajti to je otok, ki ga je težko vzljubiti, ki pa nato ostane v tebi do konca življenja.
Pozimi sem zvečer hodila domov pod sojem severnega sija, poleti pa pod jasnim, belim nebom. Islandija ne pozna briljantne zelene barve naše pomladi in lepote zaraščenega gozda; njena veličastnost se skriva v goli ničevosti, v črnih peščenih plažah in neskončnih zasneženih planotah, v bizarni arhitekturi in avtomobilih, ki izgledajo, kot da so pobegnili iz ‘bigfoot monster truck’ tekmovanja, ter v trenutkih, ko lahko sredi snežnega meteža s snežinkami na trepalnicah poležavaš v potoku s 40°C.
Najboljši način za potovanje po Islandiji je najem svojega avta, saj ima Islandija eno samo cesto, ki povezuje večino naseljenih predelov otoka – Route 1 ali ‘Ring Road’, dolgo okoli 1300km. Turističnih vodičev in blogerskih člankov o tem, kaj si je na poti okoli Islandije treba ogledati, je malo morje – moja najljubša pot pa ostaja proti jugu, od Reykjavika do ledeniške lagune Jökulsárlón. Pot sicer ni zelo zahtevna ali avanturistična, ponuja pa ogromno malih zakladov, zato smo se tja pogosto odpravili na krajši izlet. Ko smo nekaj časa živeli v državi, ki ji srčni utrip narekuje turizem in v kateri si vsak obiskovalec želi videti ‘divjo, neokrnjeno naravo’, je postal tudi naš cilj iskanje kotičkov, ki niso pogosto obiskani.
Prvič, ko smo se po suhi, s kamni posejani strugi podali proti odročnemu gorskemu bazenu Seljavellir, skritemu zunaj ob vznožju mogočnega vulkana Eyjafjallajökull, sem s seboj prinesla kopalke in se v ledenem mrazu poskusila preobleči vanje v mali, temni, vlažni garderobi zraven bazena. Bilo mi je nerodno ob pogledu na nage lokalce, čeprav sem se javne golote že nekaj časa navajala v garderobah islandskih bazenov, kjer so kopalke prepovedane (in kjer jezne islandske ženičke pritečejo za tabo in mahajo z rokami proti tvojim kopalkam, če pozabiš na to pravilo). Naslednjič, ko smo prišli v Seljavellir, smo se hudomušno spogledali, nato pa se na nelagodje turistov zunaj na hitro do nagega slekli in poskakali v bazen; saj smo bili vendarle tudi sami lokalci.
Moja druga najljubša točka je bilo staro razpadajoče letalo, ki je obstalo sredi neskončne črne obale in do katerega si lahko prišel le s sledenjem GPS koordinat v vozilu na štirikratni pogon. Od letala je ostala le še lupina in nekaj v nič štrlečih kablov, ampak kje drugje pa še lahko skačeš po krilih nasedlega letala in se pretvarjaš, da si ravnokar pristal na očrneli luni?
Skoraj polovica turistov Islandijo obišče v kratkih poletnih mesecih, meni pa se je najbolj priljubila na prehodu v zgodnjo pomlad; takrat, ko je ponoči še vedno dovolj teme za občudovanje severnega sija, hkrati pa dan že ponuja dovolj svetlobe za daljše pohode v hribe in kopanje v geotermalno ogrevanem potoku Reykjadalur. Nenadne spremembe vremena – iz snežnega nameta v modro, s soncem obsijano nebo v dež in veter in spet sonce – vam lahko še tako opisujem, pa jih boste težko razumeli do prihoda na Islandijo, kjer v vsaki turistični trgovini lahko kupite magnet s citatom ‘če je vreme slabo, samo počakaj tri minute’. Sploh v potovanju z avtom je treba biti pozoren na občasne snežne nevihte, kar sva aprila ob obisku moje mami izkusile tudi midve. V lepem sončnem vremenu sva se skozi nizek prelaz peljali na zahodno polotočje Westfjords, ko je na vrhu prelaza naenkrat začelo strahovito snežiti. Še preden sva se dobro zavedli, sva z avtom obstali sredi ničesar v globokem snegu. Medtem, ko sva midve panično poskušale avto dobiti iz snega, je mimo pripeljal Islandec v tipičnem džipu na štirikratni pogon, ki se ga sneg še dotaknil ni. Ob pogledu na naju mu je bilo vse jasno; parkiral je avto, iz njega potegnil dolgo debelo vrv, naju mimogrede pozdravil, privezal vrv na oba avta in naju z džipom potegnil ven iz snega. Vse skupaj mu je vzelo slabih pet minut. Tipično islandsko – po mojih izkušnjah so vedno in povsod pripravljeni pomagati, četudi redkobesedno in nelagodno, saj jim po drugi strani manjka kakršnih koli družabnih veščin. Posedujejo tudi neskončno potrpljenje do turistov, navkljub pogostim incidentom, kot na primer nekaj let nazaj, ko so se navihani turisti poigrali z njihovim slavnim gejzirjem, ki je nato kar nekaj časa v zrak bruhal vodo roza barve.
Svoje bivanje sem začela in zaključila v Reykjaviku. Lepota Reykjavika je v tem, da je živo mesto; navkljub temu, da ima manj kot polovico prebivalstva Ljubljane, lahko vsak večer najdeš živo glasbo v vsaj enem lokalu, zaradi visokih cen alkohola so pogoste tudi ‘Happy Hour’ vesele urice z znižano ceno piva (ko z žepnino 100 evrov na mesec živiš v mestu, kjer je povprečna cena piva 8 EUR, je to pomemben podatek, verjemite mi), imajo pa tudi odličen neodvisni kino Bíó Paradís. Eden izmed meni ljubih kotičkov je majhen otok Viðey nad Reykjavikom, kjer v spomin Johnu Lennonu stoji ‘The Imagine Peace Tower’, in kjer strežejo absolutno najboljšo korenčkovo torto na svetu.
Nihče, ki je vzljubil Islandijo, ne bo navdušen nad vašo željo po potovanju tja. Trume neodgovornih turistov, ki za sabo puščajo smeti, postavljajo šotore po vrtovih domačinov, nevede podpirajo lov na kite in se nepripravljeni spuščajo v ‘pustolovščine’ v notranjosti dežele, iz katerih jih je treba reševati, so namreč nočna mora otoka, ki je bil še na začetku tisočletja praktično odrezan od sveta. Zato bi članek zaključila s tem, da naj potovanje po Islandiji pusti čim boljši odtis – naj bo odgovorno naravnano, s poslušanjem nasvetov, podporo lokalnim turističnim iniciativam in ponudbam ter skrbjo za okolje. In definitivno, ampak res nikoli, ne poskušajte naročiti kita v restavraciji.
Sara Širnik, www.popotniskonovinarstvo.si
