Saj veš, kako to približno gre, dragi dnevnik. Brezskrbno obdobje osnovne šole se konča, greš v gimnazijo, razmišljaš o tem, kaj bi v življenju počel, pri tem se spopadaš z najstništvom, spoznaš prvo ljubezen, pa drugo, pa tretjo… Oh… Opraviš zrelostni izpitni trojček, sestavljen iz maturantskega izleta, maturantskega plesa in seveda spoštovane mature. Se vpišeš na faks, študiraš in »študiraš življenje«, spoznaš četrto ljubezen, pa peto in šesto, pa tudi tisto pravo. Vmes raziskuješ svet, z nahrbtnikom in po navdihu, sam in v družbi, kasneje tudi v dvoje. Razširiš krila in širiš svoja obzorja, kolikor se le da. Nato zaključiš študij ter vstopiš v življenje, ki te zadane v vsem svojem sijaju, odgovornosti, resnosti in lepoti. Nahrbtnik zamenjajo kovčki. Štopanje se spremeni v udobje lastnega avtomobila ali letala. Navdih ostaja, a pridruži se mu struktura.
Čemu ta filozofski uvod, praviš? Ja glej, dragi dnevnik, želel sem ti slikovito orisati razvoj ozadja, ki je botroval temu, da se že ohoho let odločam del svojega oddiha (tisti pravi dopust) preživeti v vili z bazenom. O ja, to je ul-ti-ma-tiven dopust, verjemi! In takšen dopust smo z mojo klapo začeli prakticirati, ja ugani kdaj? Ko so ednine postale dvojine, pa potem s podmladkom še množine. Ko se je družba treh najboljših prijateljev iz študentskih let povečala na: en par (Lovro bo jezen, a 50% odstotkov njegovega para se kar naprej menja, haha…ali ga pa sploh ni), eno tričlansko družino (ki je danes že štiričlanska) in enega mene. Pa računaj! Da ne pozabim dveh psov. Mislim, da bo letos še tretji.
Ko se je ta naša evolucija nekako začela, smo bili enkrat na obisku pri mojem prijatelju v Novigradu, ki se je ravno začel ukvarjati z oddajanjem svoje družinske hiše, ki jo je v nulo preuredil. Povabil me je, da v njegovi novi vili z bazenom ostanem nekaj dni in mu povem, kako se mi zdi. Kot strokovnjaku za turizem, potovanja in tudi nastanitve mi je zelo zaupal. To je bilo ravno leta tistega in tistega, jeseni, ko sem praznoval eno od svojih okroglih obletnic. Povabil sem seveda še mojo »razširjeno počitniško familijo« in preživeli smo nekaj krasnih, še vedno jesensko toplih in sončnih dni v vili z bazenom in masažnim bazenom. Jaz ti povem, da smo se vsako jutro prav pregovarjali, kdo bo šel po kruh in na tržnico, saj se nobenemu ni dalo zapuščati tega prekrasnega kraja hedonizma. Vsako jutro smo si na terasi ob bazenu pripravili bogat zajtrk – miza se je šibila od dobrot in bi zlahka konkurirala izbiri za zajtrk v hotelskih restavracijah s 5+ zvezdicami. Oh ta primorski kruh, pa okusa polni paradižniki, kumarice, olive, pa pršut in sir z nekaj kilometrov oddaljene kmetije, pa jajčka srečnih istrskih kokošk… Nič ne pretiravam, če ti povem, da je naš zajtrk na tem ta pravem dopustu pravi »slow food zajtrk« in običajno traja nekaj ur oziroma kar do kosila. Vmes skok v bazen, če je na terasi že močno toplo od sonca, pa potem spet kak grižljaj. Po 10. uri tudi žlahtni požirek.
Kar smo z leti ugotovili, naša »razširjena počitniška familija« namreč, je, da v resnici sploh ne potrebujemo morja. Kaj šele gneče na plaži, pa iskanje sence, tušev in wc-ja ter obveznega bara na plaži. Da ne govorim o tem, koliko stvari mora »razširjena počitniška familija« imeti s seboj, da smo vsi srečni, da bolj srečni ne moremo bit. Najmanj tri polne hladilne torbe, vso možno opremo za otroke, takšno in drugačno ležalko za predstavnice nežnejšega spola, pa napihljivega flamingota zame. Od tega ne odstopam, ga sam nosim in sam napihnem. A si predstavljaš to sceno, no? Pa kdo bo to nosil? Vsak dan ali celo dvakrat na dan – dopoldne in popoldne?
Mi si plažo naredimo kar »pri nas doma«, na bazenu. Na dopustu v vili z bazenom je v resnici vse, kar potrebuješ, le: »razširjena počitniška familija« oziroma dobra družba, tisti občutek, da si na morju ter mediteranska klima in lokalne dobrote, vključno z vrhunskim istrskim vinom in dobro travarico. Vse »naše« vile, kjer preživljamo dopust, imajo popolnoma vse to! Pri tem nam nudijo udobje, da večjega ni, pravzaprav luksuz, ki ga v vsakdanjiku ne živimo. In to je tako lep občutek, dragi dnevnik… Tako zelo lep in fantastičen, da imamo dogovor, da v času počitnic ne gledamo na uro. Sploh ni potrebe, ravnamo se po svojem notranjem občutku. In v resnici si ne želimo vedeti, kako prehitro teče čas. Za nas se namreč ustavi. Ker smo srečni, da bolj srečni ne moremo bit!
Joj, saj ne vem, če bi ti eno poetično anekdoto povedal? Zakaj so bile ene počitnice v čudoviti vili z bazenom zame še posebej posebne. A bom! Razlog je, da sem čisto zares in čisto v živo doživel zgodbo iz pesmi »Oprosti mi Katrin«. Počivaj v miru, dragi moj Đole, dragi naš véliki poet, in prepevaj D-moll. Vesel sem, da sva se davnega leta spoznala v Subotici. In bila iskreno navdušena en nad drugim. Hvala ti, da si svetu dodal malo barve…
Zgodba se začne takole. Enkrat smo rezervirali fuuul lepo vilo v Istri. Moram priznat, da je ena mojih najljubših. Lovro je takrat ravno imel novo punco (spet), Žiga in njegova Barbi pa sta ravno pričakovala drugega otročka (prvi je bil že nekaj let član naše »razširjene počitniške familije«). Izbrali smo si krasno vilo v notranjosti Istre, nekje na pol poti med Žminjem in Porečem, v celoti obnovljena in urejena v tipičnem istrskem rustikalnem slogu. Ču-do-vi-to! No, jaz sem takrat, se mi zdi, prišel en dan za ostalimi. Pripeljal sem se z vlakom do Pule, potem nadaljeval z avtobusom do Rovinja, kjer smo se dobili s klapo. No, tak je bil plan. Medtem ko sem čakal avtobus za Rovinj, pa se mi je zgodil scenarij iz pesmi. Verjameš? No, s »Katrin«, ki v resnici ni bila Katrin iz Dijona, temveč Sandra iz Osijeka, sva šla skupaj do Rovinja, tam pa sva se po eni pijački poslovila. Kot strokovnjak za turizem sem ji priporočil Hotel Adriatic v rovinjskem mestnem jedru, čeprav bi jo v resnici z veseljem povabil v »svojo luksuzno vilo« za kak dan. Malo je bilo metuljčkov ja, pa večkrat so me prijatelji potem vprašali, zakaj sem tako zamišljen, nekako zasanjan. A sem jim kar hitro odgovoril, da le uživam v najboljšem in najbolj uživaškem dopustu na najlepšem kraju! Tako kot vsakokrat, ko smo z »razširjeno počitniško familijo« v eni od »naših vil« na Jadranu. Ko smo srečni, da bolj srečni ne moremo bit!
Kompasov Janez
ROMANTIKA NA JADRANU SKOZI JEZIK
Čakavsko narečje je, poleg kajkavščine in štokavščine, eno od treh največjih hrvaških narečij. Najbolj razširjeno je v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji, deli pa se na šest podskupin. V nadaljevanju nekaj izrazov »iz romantike«.
