Jaz sem bil precej poseben otrok, dragi moj dnevnik. Zelo rad in veliko sem bral… No, pač, že takrat sem oboževal mite in legende, pa anekdote in zgodbe, pa če si mi rekel, da je nekaj zgodovinsko dejstvo (tudi, če nepreverjeno), si me imel »v paci«, kot bi se reklo. V karkoli se me je dalo prepričat, res. No, kakorkoli, ne spomnim se točno dogodka, zaradi katerega se je to zgodilo, a postal sem prav rahlo obseden s Tutankamonom. No, tudi s faraoni, a še posebej s Tutankamonom. A veš, da imam izrezke iz časopisov in poljudnoznanstvenih publikacij o njem? Reees!
Spomnim se, ko smo z mojo »razširjeno počitniško familijo« prvič planirali počitnice v Egiptu. Takrat smo vsi znali na pamet legendarna slovenska dela, kot sta »Moj prijatelj, Piki Jakob« in pa »Maček Muri« (mimogrede, še vedno imam kaseto), saj so bili mulčki ravno teh let, ko sta jima ljubek medvedek in mačja druščina pomenila cel svet. In spomnim se malega Filipa, ki me je še tristosedeminpetdesetič suvereno (kot da je prvič) prepričeval, kako je Piki Jakob njegov najboljši prijatelj, pa če vem, kaj to pomeni (»biefef«, bi mladinci danes rekli), pa da naj bo tudi moj najboljši prijatelj, ker je on res oh in sploh, pa da gresta ravno na čajanko v Mačje mesto in naj se jima pridružim. A ker sem bil ravno sredi odkrivanja neverjetne skrivnosti, kam mi je uspelo jeseni tako zelo dobro pospraviti plavutke, masko in šnorkel, pri tem sem še probaval kopalke (ki sem jih kupil lansko leto, pa so se do letos okrog pasu kar občutno skrčile), resnično nisem bil pri volji za čajanko. Da bi tristosedeminpetdeseto debato o prijateljstvu nekako začasno končal – Filip bi odšel na čajanko, jaz pa nadaljeval s pakiranjem, sem želel malo preusmerit njegovo pozornost in mu povedal, da moj prijatelj pa je Tutankamon. In da gremo vsi skupaj k njemu na obisk. Z letalom. Naslednji teden, ko so počitnice. Na-pa-ka, dragi moj dnevnik, usul se je plaz vprašanj v stilu »Kakšen Totikamen?«, »Imaš kakšno sliko?«, »Daj mi ga pokaži?«, »A je kužek?«, »A je lahko tudi moj prijatelj?«… Situacijo sem obvladal šele, ko sem mu obljubil, da mu bom na počitnicah vse povedal, da bo videl njegove slike in da bo seveda tudi njegov prijatelj. Verjetno ni potrebno poudarit, da se je na okencu na letališču sam dogovoril, da je imel sedež na letalu poleg mene. Pa ob oknu seveda.
Meni so počitnice v Egiptu definicija najbolj sproščenih in brezskrbnih počitnic, da veš. Pravim jim tudi odklopljene počitnice. Na odklopljene počitnice v Hurgado se najraje odpravim meseca maja ali pa jeseni. Ali pa obakrat, da si res pošteno podaljšam poletje. Je pa dejstvo, egipčansko poletje nikoli ne razočara, ne poleti in ne pozimi. Sonce in morje sta za vse ljubitelje tam na voljo praktično ves čas. Odklopljene počitnice so počitnice, ko se čas ustavi. In v Egiptu se. Ustavi se zato, da lahko maksimalno užijem prav vsak trenutek. Vstanem zgodaj. Sonce, ki vzide že okoli 5. ure zjutraj, pozdravim že na plaži. In potem se namakam in plavam in se potapljam do mraka. Vmes kaj spijem in pojem v sklopu bogate hotelske »All Inclusive« ponudbe, pa mažem se s kremo z visokim zaščitnim faktorjem, ves ostali čas pa preživim v vodi oziroma v podvodnem kraljestvu, kot morju v Egiptu pravim sam. Koralni grebeni so čudoviti! Oh, kako osupljive podobe ribic in ostalih morskih bitij sem imel priložnost videti na tem področju. Tudi Nemota. Se pa do najlepših prizorov barvitega živalskega in rastlinskega sveta običajno odpeljem kar z ladjico.
Zdaj takole, brez slabe vesti priznam, da me v Hurgadi največkrat zalotiš na ležalniku na plaži, pod senčnikom, s skandinavsko kriminalko in enim okusnim pisanim koktejlom v rokah (brezalkoholnim in nadvse osvežilnim). Še večkrat, če sem čisto pošten, so na ležalniku le moja kapica, japanke, knjiga in brisača, jaz pa sem oranžna skuštrana bunkica v valovih sinjega morja. A radovednež, kakršen sem, Egipt obiščem tudi zaradi potovanja in raziskovanja. Seveda!
Kadar sem v Hurgadi v družbi prijateljev, ki so v Egiptu prvič, jih vedno odpeljem na džip safari po peščenih sipinah. Pa s kamelami gremo v puščavo. Jaz kamel ne jaham, imam preveč slab občutek, da sem jim pretežko breme. No, če sem konkreten, imam za sabo en poskus, ki se je zame slabo končal, Mohamed, lastnik kamele, pa se je tako režal, da so mu tekle solze v potokih. Mislim, saj veš, da sem jaz brihten. In da imam zato, da vso to brihtnost nekam spravim, bolj obilno glavo. Ne le frizuro, tudi glavo. No, ne vem pa, če veš, kako kamela vstane. Ko te posedejo v »varno zavetje« kamelje grbe, se ona najprej postavi na zadnje noge, nato na sprednje. Ob izkrcanju pa obratno – najprej počepne na sprednje noge in nato spusti še zadnji del. Si že predstavljaš? Vidim, da ti gre na smeh, ja. Teža moje obilne brihtne glave me je ob vstajanju kamele, ko me je nagnilo naprej, enostavno prekucnila. Opa-cupa in kot puščica sem priletel na (oziroma bolj v) tla. Ja kar smej se, dragi dnevnik, kar daj. Prisežem, da se mi je takrat še kamela smejala. Mohamed pa solznih oči od smeha vpil za mano »Photo, photo, please…just one photo!« Pa sem se slikal, s polno frizuro peska. In postal atrakcija.
Ko sem na daljših počitnicah v Hurgadi, se vedno odpravim do Kaira in Gize, na področje presežkov zgodovine, na področje antičnih čudes. Kjer besedna zveza mogočna starodavna egipčanska civilizacija dobi tisti pravi pomen. Ne bom pozabil, kako sem bil šokiran ob prvem obisku Kaira, ko sem kar z avtobusa v centru mesta uzrl piramide. »Kaj niso piramide v puščavi?!« Giza, kjer se v družbi skrivnostne in zasanjane Sfinge nahajajo te veličastne in geometrijsko popolne velikanke, je namreč nekakšno predmestje glavnega večmilijonskega mesta. Po mojem sem med obiskom Kaira tudi dobesedno občutil, kaj pomeni eno najgosteje naseljenih mest na svetu. Pa tudi spoznal, kako izgleda v takšnem mestu prometna ureditev v stilu »močnejši ima prednost«. Namreč, več kot deset minut sem poskušal prečkati cesto v središču mesta, ko sem se odpravil proti Velikemu egipčanskemu muzeju. In nisem uspel. Sem šel na avtobus na tej strani ceste in se zapeljal naokoli. Res, čista resnica, ti povem!
Med potovanjem in raziskovanjem Egipta prav vsakokrat pridem do novih odgovorov in novih potrditev, zakaj je Egipt zibelka civilizacije. Čisto posebno doživetje je tudi križarjenje po »al Nakar – al Khalid«, po Nilu, najdaljši in najbolj skrivnostni ter zgodovine polni reki na svetu. Edinstveno doživetje Luksorja z legendarno dolino kraljev, kjer je doma moj prijatelj Tutankamon, pa Assuan ter seveda Kairo in Giza. A daj me lepo prosim spomni, dragi dnevnik, da to izkušnjo s teboj podelim ob drugi priložnosti, saj si zasluži posebno predstavitev.
Luksor sicer prav vedno obiščem tudi, ko sem na odklopljenih počitnicah v Hurgadi. To je namreč še ena prednost Hurgade. Je idealno izhodišče za raziskovanje doline reke Nil in obisk Luksorja. Pa povej, a sem ali nisem? Pravi »tutankamonofil«! Čakaj, da ti pokažem vse papiruse z njegovim portrtetom. Jih grem kar iskat…
Kompasov Janez
EGIPT SKOZI JEZIK
Arabščina je knjižni jezik že več kot 1.500 let. Je uradni jezik vseh arabskih in še nekaterih nearabskih afriških držav, Arabske lige, Organizacije islamske konference ter eden od uradnih jezikov Organizacije združenih narodov in Afriške unije. Njena narečja govori skupno okoli 225 milijonov ljudi in zaseda četrto mesto med prvimi jeziki.
