Že davno oziroma nekaj desetletij nazaj sem, dragi dnevnik, zapisal, da si enkrat v življenju želim opazovati polarni sij, tako imenovano auroro borealis oziroma severni sij. Večkrat sem s teboj podelil, da sem sanjal ta krasen ples barv na nebu. Verjamem v to, da sanje odražajo tisto, kar si srce želi. Verjamem tudi, da se sanje uresničijo, če si srce, duša in telo tega resnično močno želijo. Meni so se. Večkrat.
Nisem znanstvenik, vem le, da je polarni sij posledica tega, da Sončev veter (elektroni in protoni visokih energij v magnetosferi), skupaj z ioni kisika in dušika, pride v stik z Zemljinim ozračjem. To sproži reakcijo, ki se odraža skozi posebno svetlobo. Polarni sij je lahko statičen (različne oblike pasov, lokov, oblakov…), posebno navdušujoč pa je polarni sij v gibanju, ki ga rad primerjam s plesom tančic različnih barv v vetru.
Na pojav oziroma vidnost aurore borealis vpliva toliko dejavnikov, da nikakor ni mogoče zagotoviti, kje in kdaj bo vidna. Nekatere dejavnike je možno preveriti in upoštevati, druge spet ne. Dejstvo je, da je aurora borealis vidna ponoči, pojavlja pa se v polarnem območju, torej severneje od severnega tečajnika 66°. Ostalo je relativno, odvisno tudi od tega, pod kakšno zvezdo smo rojeni.
Ker sem leta in leta izdatno raziskoval, sem se imel možnost dobro pripraviti na moje srečanje z auroro borealis. Takrat še z mislijo, da jo bom videl le enkrat v življenju.
Bral sem, da je, zaradi svoje lege, idealna destinacija za opazovanje auore borealis Islandija, zato sem se najprej odpravil tja. Upošteval sem tri usmeritve: v lov na auroro borealis se odpravi med septembrom in aprilom, za opazovanje izberi obdobje, ko so noči čim bolj temne (pozabi na romantiko polne lune) in čim bolj jasne, ter se podaj ven iz Reykjavika, saj pojav aurore borealis v naselju dodatno moti umetna svetloba mestnih luči. Vse ostalo je v rokah narave in sreče, Sonca in Zemlje, škratov in trolov, bogov in vikinških duš.
Oh, kako sem se zaljubil v ta neverjeten planet, imenovan Islandija! Še preden sem videl auroro borealis. Šele pred nekaj leti sem jo obiskal, kar pomeni, da sem do takrat, pa bom čisto natančen, obiskal že točno 54,75% sveta. Vendar je postala moja najljubša. Kako me je osupnila – ta neokrnjena in pristna narava! Kot da bi vrhunski umetnik izdelal kuliso za domišljijski film in pesnik pisal odo življenju: slapovi in ledeniki kot prispodoba moči narave, gejzirji in naravna termalna kopališča kot prispodoba edinstvenosti otoka, vulkani in črne plaže lavinih nanosov kot prispodoba vzdržljivosti in trajanja, energija škratov in trolov ter ljubkost islandskih ponijev in ovac pa kot prispodoba gostoljubnosti. Potem pa sem zagledal še njo! Aurora borealis brez dvoma upravičuje svoj sloves enega najlepših naravnih pojavov na svetu, na Islandiji še posebej. Se pa moram pohvalit, videl sem jo ponovno še z letala, ko sem se peljal iz Reykjavika v Nuuk, prestolnico Grenlandije, največjega svetovnega otoka, kjer ostaneš brez besed, v mislih pa se ti, namesto odgovorov o deželi, porajajo vedno nova in nova vprašanja. Enkrat sem prebral eno pismo, ki ga je obiskovalka napisala Grenlandiji po njenem obisku te skrivnostne dežele. Pa bom par besed kar povzel, saj se z njimi strinjam. ”Draga Grenlandija, nedostopna, pa tako vabljiva, skrivnostna, pa tako gostoljubna, brezkompromisna, pa tako ljubezniva, ostra, pa tako mila, zelena, ki to ni…prelepa in prekrasno prvinska.”. Dragi dnevnik, Grenlandija je čudovita! Na moji lestvici lepote polarnih sijev pa je grenlandska aurora borealis, ki sem jo gledal kar iz hotelske sobe v Nuuku, na prvem mestu še danes.
O tem, koliko sem se naposlušal med mojimi potovanji po severu o Božičku, sem ti že pisal. Predvsem o tem, kje je res doma, saj se skorajda vsaka dežela iznad severnega poldnevnika izdaja za njegov dom. A to, da doživiš pristen občutek sreče, tisti prvinski, otroški, pravi občutek sreče, ko ga srečaš, tega najpomembnejšega moža z Laponske, je neizpodbitno dejstvo. Povem ti, jaz sem v Rovaniemiju na Laponskem, kjer je doma in kjer ima svojo pisarno, doživel pravo pravcato pravljico – dirkanje z motornimi sanmi po zasneženih ravninah, vožnja s pasjo vprego skozi čaroben finski gozd, v tišini in snežni belini polarne noči, čaj ob ognjišču v družbi severnih jelenov, aurora borealis, prvič tudi v rožnatih in ne le zeleno-rumenih odtenkih, skozi stekleno streho lesene kabine, kjer sem prenočeval v zavetju pristne narave severa, pa vikinško pivo v čisto pravem ledenem baru v ledenem hotelu…pa seveda srečanje, fotografiranje in vljudnostni pogovor z Božičkom… Oh, ti spomini v meni živijo kot sanje, ki postanejo resničnost.
Moje peto in (do danes) zadnje srečanje z auroro borealis pa je bilo noro dobro. Na otočju Svalbard ali Spitzbergi v Arktičnem oceanu, na pol poti med Norveško in severnim polom, severno, da severneje ne gre, v evropski divjini, kjer je število prebivalcev približno enako polovički števila tam živečih belih severnih medvedov. V času polarne noči, ki na Spitzbergih traja dobra dva meseca (od druge polovice novembra do konca januarja), sem tam doživel 24-urno temo. Ne le to, da v nobenem trenutku ne moreš oceniti, koliko je ura, temveč lahko auroro borealis loviš, najdeš in občuduješ kar 24/7. Je pa res, da v arktični divjini ni varno raziskovati in oprezati v vlogi osamljenega lovca. Velike stopinje v snegu te namreč ves čas opozarjajo na to, da večinsko prebivalstvo tam niso izjemno prijazni domačini. Izhod iz najbolj severne prestolnice Longyearbyen pa je možen le ob spremstvu oboroženega lokalnega vodnika. Divje, a nepozabno!
