Takole je bilo. Na Silvestrovo zjutraj sem se odločila, v hipu, da odpotujem v Berlin v tisti čas prazno stanovanje prijateljice. Ključe mi je zaupala že pred časom in res, ko sem imela v Ljubljani vsega dovolj, sem za nekaj dni skočila v metropolo in se sama sebi zdela precej svetovljanska, posebna, vihrava.
Zakaj sem se tistega jutra prepričala, kako noro se bom za novo leto zabavala pred Brandenburškimi vrati, na tisoče jih bo, z vsega sveta, a vsi enako pijani!!!, zdaj ne znam več pojasniti. Še malo manj zato, ker mi potapljanje v množico, medtem ko buči s 40 glasbenih odrov, ni prav blizu. Ampak tako je pač pri impulzivnih odločitvah, to je definicija impulzivnih odločitev.
Ko sem pristala na berlinskem Teglu, me je tam pričakal tipičen siv, deževen dan. Nič hudega, pomembni so ljudje, družba, nova znanstva, epizode, s katerimi se bom lahko ponašala v službi in drugih družabnih krogih. Praznovanje na prostem na Prešernovem trgu? Lepo vas prosim. Nekateri smo narejeni in poklicani za drznejše reči. V mislih sem že sestavljala zgodbo za občinstvo, že sem dodajala peripetije, ki se nikoli ne bodo zgodile, pretiravala sem na vseh mogočih mestih in pri tem nisem opazila, da lep čas stojim pred prazno gosenico, ki ni imela nič več ponuditi.
Bilo je jasno, mojega kovčka ni. Kako je mogoče, da se kovček izgubi na poti iz Ljubljane v Berlin, sem spraševala uslužbenca, ki me je pisano gledal in skomigoval z rahitičnimi rameni. Pravočasno sem se zavedela, da ne bom ena v vrsti tipičnih kmetavzarskih prenapetežev, ki se spravlja na nedolžno osebje. »Alles gut, guten Rutsch!« sem vzkliknila in s svojo pretirano razposajenostjo presenetila tudi uslužbenca, ki se je vmes že povsem zdruznil vase in pričakoval vse najhujše.
Sedla sem na avtobus in se odpeljala proti stanovanju. V torbi sem potipala za ključi. Enkrat, dvakrat, vse bolj ihtavo. Ni jih bilo. Oblila me je zona, nič kaj svetovljanska. Ključi so ostali v stranskem žepu kovčka. Kateri idiot pospravi ključe v kovček? Bolščala sem skozi okno in se mirila, a ne pomirila. Izstopila sem na postaji, nedaleč od stanovanja, v katero iznenada nisem imela vstopa. Obstala sem na široki Uhlandstraße. Sedla bi in nekaj spila, to je vse, kar sem si želela. Nedaleč stran sem, stlačenega med pompoznimi napisi multinacionalk in kebabov, zasledila utripajočega, čisto malega – Petite Claudine. Zdelo se je, da ne sodi sem, ta bife, da je iz drugih časov.
Vstopila sem. Nekaj glav za šankom se je sinhrono zazrlo vame, izza pulta pa se je zaslišala kadilska štima: »Bonjouuuuuuur, ma belle, je suis Claudine!« Glave so bile nad mojim prihodom znatno manj navdušene. Claudine je bila res precej nizkorasla 60-letnica, za katero se je zdelo, da zadnjih 30 let ni zapustila svojega lokala. Zrinila sem se med barska stola in naročila pivo. Claudine je zraven pristavila kozarček žganja, kot se pač spodobi za prave pivce piva. Hitro sem izpraznila oboje in naročila znova.
Razgledala sem se po bifeju, ki je ždel v poltemi, v pritajeni svetlobi bi lahko rekla, če bi mu želela podeliti veličastnejši pridih. Vse je bilo v zatečenem stanju. Fotografije na stenah so bile s praznovanja novega leta 1997. Lokal je bil takrat nabito poln. Ob steni so stali čevlji, moški in ženski. Claudine je takoj intervenirala: »Tole so moji čevlji, eni so pa od Pierra, zadaj leži.« Odsotno sem prikimala, kot da me vse skupaj ne zanima preveč, četudi sem se takoj začela spraševati, kdo je Pierre in kje zaboga se zadržuje. Vse je kazalo v smer, da ima Claudine za zaveso stanovanje, v njem pa ležečega Pierra.
Hitro sem spet nagnila kozarec. Glave za šankom so me še naprej grdo gledale, nato sem se spomnila – eno rundo za vse! Glave so oživele in se zasmejale. Gospa v pletu z visoko tupirano črno pričesko mi je segla v roko in se z močnim ruskim glasom predstavila: Olga.
Takrat so se odprla vrata in v bife je priskakljala punca, stara kakšnih 20 let. Situacijo je obvladala veliko bolje kot jaz, očitno je vedela, kako se stvari streže. »Družba, jaz sem Annette, lahko prisedem?« Še preden ji je kdo odgovoril, je sedela na barskem stolu in pila pivo. »Ravno z vaj sem, za letos smo končali,« je začela ter ob tem visoko dvignila kozarec. »Družba, kaj pijete?« in glave so se ponovno razveselile.
Potem je šlo nekako takole. Annette je bila plesalka, vodila je neke plesne urice, Olgina sestra Nadežda je bila primabalerina v Sankt Peterburgu, smo izvedeli. Nato je Annette že delala pliéje, Olga in Claudine pa sta ji ves čas govorili, kako je lepa. Meni ni tega rekel nihče, zato sem ponovno plačala rundo.
Annette je delala lastovko. Olga je na telefonu po YouTubeu iskala Labodje jezero. Annette je bila labod. Claudine je vmes častila rundo. Olga je štela po rusko do 50. Annette se je zanimala, zakaj sem jaz tako tiho. Olga je povedala, da so nekateri Slovani tudi zajebani. Precej sem bila užaljena. Ker nisem hotela veljati za zajebano, sem spet naročala pivo in žganje. Claudine je imela monolog o prostituciji v Marseillu. Sledila je še pripoved, kako sta v 80-ih Claudine in Pierre zapustila Francijo in šla v središče dogajanja, Berlin. Ali je Pierra srečala v Berlinu? Tega se ne spomnim najbolje.
Spomnim se še, da sem se objemala z Olgo, Claudine, Annette in nekim čemernežem, ki je ves čas, kot se spomnim, v kotu zrl v svoj prenosnik in bentil nad hrupom. Je bilo to že za novo leto, je takrat odbila polnoč? Ne vem. Spomnim se le pohval, da sem vendarle fejst baba. Peli smo Katjušo. Peli smo Non, je ne regrette rien. Peli smo 99 Luftballons. In pela sem Mrtvo reko.
Ko sem odprla oči, sem ležala na oblazinjeni klopi. Vstala sem, glava me je potiskala k tlom. Ozrla sem se naokoli, nikjer nikogar. Odvlekla sem se proti oknu, zunaj se je delalo jutro. Obhajala me je strašna slabost. Med vrati se je prikazal starejši gospod. Prijazno me je pogledal, v eni roki je imel vedro, v drugi kavo. »Je suis Pierre,« je povedal. Bolehno sem prikimala in se pozanimala, kje so vsi.
Pierre se je nasmejal. Punce da so šle pred Brandenburška vrata, ni jih še nazaj. »Koze stare, ampak saj je prav, naj si privoščijo, takoj so bile za, da grejo z neko deklico, plesalko ali kaj. Naju pa so pustile tukaj, jaz, ki novo leto vedno preležim, moram popaziti na vas, so mi rekle – evo lamber, če boste bruhali, in kava, če ne boste,« je z veliko naklonjenostjo do starih koz in zdi se mi, da tudi do moje klavrne pojave, rekel gospod Pierre.
Zahvalila sem se in se zvrnila nazaj na klop. Srce mi je bilo v nemirnem kozmopolitskem ritmu, ki ga lahko ponudi le Berlin. Nato sem si približala lavor.
Alenka Vesenjak
