Veš, dnevnik, že od malih nog sem navdušen nad kolesarjenjem. Tudi hoja mi je OK (čeprav tečem veliko raje, še na smučkah, saj veš), kolo pa se mi je kot otroku zdela super ideja, saj sediš in se hkrati premikaš. Oboževal sem čisto vse – od ponija in kasneje kolesa »na prestave«, pa do prvega gorskega kolesa, s katerim sem obiskoval gozdna brezpotja ter odkrival in ustvarjal nove poti. Dejansko pa o njem nisem razmišljal kot o sredstvu za potovanje, vse dokler pred leti nisem prejel klic prijatelja iz Francije. Christophe, ki živi v Provansi, me je povabil, naj ga obiščem konec marca. Imel je čist’ hudo idejo! Da mi razkaže lepote provansalskih gričev in odmaknjenih vasic na kolesarskem potovanju, ki ga je pripravil za svoje kolesarske prijatelje z vsega sveta. Jaaaa, itak da grem!
Takoj so se pojavila številna vprašanja: kaj vzeti s seboj, kakšno je vreme marca v Provansi, kako se obleči in obuti… Christophe me je pomiril, da tudi za Provanso velja popolnoma enako kot za številne dele sveta – ni slabega vremena, so le napačna oblačila. Začelo se je pakiranje: kolesarske hlače, nekaj majic, perilo in termo perilo, nepremočljiva vetrovka, kolesarska in tekaška obutev, kolesarske rokavice in buff za zaščito vratu. ‘’Čelado dobiš pri meni.’’ je rekel Christophe. ‘’Ti samo pridi!’’ Povedati sem moral le še, kakšno kolo želim – električno ali navadno treking kolo. Hm, sicer sem slišal veliko dobrih stvari o električnih kolesih, a če grem v Provanso, kjer se bo zagotovo dobro jedlo in pilo, se mi je zdelo prav, da vsaj nekaj kalorij »pokurim« na kolesu. Zato sem se odločil za navadnega.
Po pristanku na letališču Marseille me je Christophe s svojim kombijem odpeljal proti Avignonu in še malce naprej do vasice Mazan. Imel sem občutek, da sem se vrnil nekaj stoletij v preteklost. Kamnite hiše, ozke ulice, okenske police s pomladanskim cvetjem, sproščeni domačini na vrtovih… Res pristen podeželski utrip. In sredi vasice simpatičen dvorec – z bazenom! Christophe je opazil, kako sem zastrmel, in se zasmejal: ‘’Tukaj boste kolesarji danes prespali!’’ Vrhunsko, sem si mislil. Res je bilo šele konec marca, a toplo sončno popoldne je kar vabilo na izlet v naravo. Na dvorišču sem spoznal še ostale kolesarske navdušence. Nekateri so se na tovrstno potovanje odpravili prvič, kot jaz, spet drugi pa so mi zaupali, da so na tovrstnih potovanjih redni gostje in da jih organizirajo tudi sami. Zaklepetal sem se z Glennom, Angležem, ki z družino že 19 let živi v Alzaciji in tam organizira kolesarsko-kulinarične izlete. Ugotovila sva, da sva edina v skupini naročila navadna kolesa. Ko je Christophe pričel razlagati o 20 km vzpona, ki nas čaka naslednji dan, sem za trenutek nekoliko podvomil v modrost svoje odločitve, a ko so nama z Glennom pripeljali najini peresno lahki karbonski cestni kolesi, so se nama oči zaiskrile in dvomi so se razblinili.
Najprej smo jih preizkusili na vaških cestah, med vožnjo do enega od bližnjih vinogradov, naslednji dan pa smo se povzpeli po slikoviti gorski cesti skozi skalne tunele in veličastne serpentine do vasice Venasque. Z Glennom sva se pošteno napihala do vrha, a pogled na dolino in cesto pod nami na vrhu je bil vreden vsega truda. Ko smo popoldan v vasici poskusili še njihove odlične češnje, degustirali lokalno vino in v bližnji parfumeriji celo sestavili svoj lastni parfum, je bil težak vzpon že pozabljen in dan je bil res popoln. In kar je sploh najlepše – ni bilo skrbi s prtljago. Neee, seveda je nismo tovorili na kolesih. Za prtljago je poskrbel Christophe, ki nas je zvečer pričakal v vasici Gordes. Ob obilni odlični večerji s foie gras, pečeno raco s rakci (zanimiva kombinacija), rahlim pecivom s karameliziranim jabolkom ter lokalnim rdečim vinom resnično nismo imeli slabe vesti, saj je bilo za nami dobrih 50 km kolesarjenja. Dobri smo, res! Čakalo nas je še nekaj dni s podobno razdaljo. Med kolesarjenjem pa obisk gradu Lacoste, ki ga (podobno kot dvorec Mazan) zgodovina veže z zloglasnim markizom De Sade. Pa piknik v vinogradu pod vasico Roussillon in vožnja skozi »mesto fontan«, kot imenujejo Aix-En-Provence. Pa še številna druga manjša mesteca in vasice. Slikovita, barvita, preprosto čudovita!
Dejansko me je kolesarsko doživetje Provanse vzpodbudilo, da sem se kasneje vrnil in obiskal s kolesom še Normandijo. Sever Francije slovi kot vremensko nestabilen in res nas je v času kolesarjenja med Caenom, Rouenom in obalami izkrcanja v času operacije »Dan D« nekajkrat presenetila manjša ploha. A ni slabega vremena, saj veš, dragi dnevnik, zato smo plohe maksimalno izkoristili, se hitro umaknili na suho in si v lokalni kavarni privoščili odlično kavo. Nato pa pot nadaljevali suhi in polni energije. Če me je v Provansi navdušil Mazan in Venasque, me je v Normandiji očaralo mesto Bayoux. Glavna znamenitost mesta je srednjeveška tapiserija (dolga kar 70 m), a meni je v spominu najbolj ostal trenutek, ko smo po lokalni cesti prikolesarili v mesto. Občutek, ko med vožnjo s kolesom poslušaš živahno debato meščanov, skozi vonjave ugotavljaš, kaj se kuha za kosilo, opazuješ vrvež lokalne tržnice in domačine, ki uživajo na malici v mestnem parku… Pristno, da bolj pristno ne gre. To lahko doživiš le na kolesu.
Francija se mi zdi res super za odkrivanje lepot s kolesom, saj je velika, raznolika in »odbita«. Rad bi obiskal Nantes in se po mestu sprehodil na trupu njihovega mehaničnega slona (ja, resno!!!). Z veseljem bi se vrnil v dolino Loare in ponovno kolesaril med njenimi dvorci, ki kar prekipevajo od zgodovine ter zgodb o umetnikih in filozofih. No, seveda, pa še h Glennu v Alzacijo bo treba, vabi me že nekaj let, da skupaj odpreva tisti pinot noir, ki ga hrani za to priložnost. Iskreno upam, da mi vsaj nekaj od tega uspe še letos, do takrat pa bom odkrival lepote kolesarskih poti po Sloveniji. Lani poleti sem se tako odpravil na ležerno vikend kolesarsko potovanje od Kranjske Gore do Ljubljane. Obiskal sem Belopeška jezera, se ustavil v Mojstrani na Bledu, pa v Kranju, Škofji Loki in na Trbojah. Pogled na jezero iz čolnarne me v poletnih mesecih vedno prepriča, da hitro spijem tisto kavo in si za kakšno uro izposodim še sup. Saj veš, da še bolj od blizu spoznam jezero.
Ja, rad potujem s kolesom in dejansko te takšen način potovanja, ko ga enkrat doživiš, kar malce zasvoji. Zato si tudi ob obisku večjih mest skoraj vedno za nekaj ur izposodim kolo in se odpravim na odkrivanje kotičkov, ki z avtobusa ali iz avta niso tako dobro vidni. Nekateri pa so celo neopazni. Najraje spomladi in jeseni, ko je temperatura ravno pravšnja. Ah, poleti je čisto poseben občutek, ko v jutranjih urah kolesariš po praznih ulicah, opazuješ, kako se mesto zbuja in začutiš, kako se nastavlja prvim sončnim žarkom. Zato komaj čakam, da se bodo dnevi spet malce podaljšali in temperature nekoliko dvignile, pa da spet začnem vrteti pedala in odkrivati nove koščke našega planeta.
Kompasov Janez
FRANCIJA SKOZI JEZIK
