Do Latinske Amerike čutim prav posebno naklonjenost, veš. Skozi svojo popotniško zgodovino je navdušenje preraslo v spoštovanje, prepleteno s strastjo in občudovanjem. Še kot študent sem se s skupino prijateljev, svojih sotrpinov s faksa, odpravil pohajkovat skozi Peru, Bolivijo in Čile. Vsaka od treh dežel me je očarala na svoj način. Čile s skorajda »nemško« urejenostjo, dokaj neznačilno za Latinsko Ameriko. Bolivija z mogočno slano puščavo, ki je po večdnevnem dežju delovala kot ogledalo, v katerem se samozavestno ogleduje sončno nebo v osrčju juga Andov. In seveda – Peru. Z vrvežem in glasbo na vsakem koraku, z mogočnim jezerom Titikaka, z bogastvom kulture raznolikih ljudstev in edinstvene tradicije stavbarstva, ki sega več stoletij nazaj v čas inkovskega imperija. Peru me je že ob prvem srečanju pustil brez besed. Kot uročen sem vedel le eno – še se bova srečala.
In sva se. Z vsakim obiskom je moja naklonjenost do te bogate, raznolike in mogočne dežele rastla. Spoznal sem, da Peru ni le morje, višavje in andski vrhovi. Da obiskovalcu, poleg edinstvenega doživetja ostankov Machu Picchu (kar se izgovori “maču pikču” ne maču piču, a veš, dnevnik?), občudovanja skrivnostnih silhuet sredi puščave Nazca ter plovbe med pingvini in morskimi levi arhipelaga Ballestas, ponuja neizmerno bogastvo okusov, vonjav in občutkov. A greva po vrsti.
V Peruju me je vedno najprej pričakalo glavno mesto Lima, saj tam stoji eno največjih mednarodnih letališč na pacifiškem delu celine. Nekoč najpomembnejše pristanišče tega dela sveta, od koder je španski konkvistador Francisco Pizarro pošiljal ladje polne inkovskega zlata proti Evropi, je sicer (po mojem skromnem mnenju) ena manj privlačnih prestolnic kontinenta. Kljub urejenim parkom in ostankom kolonialne arhitekture v mestnem središču je v primerjavi z ostalimi deli države dokaj, no…, brez karakterja. Bistveno bolj uživam v Cuscu, kjer se kljub vrvežu na ulicah in prepletu jezikov z vsega sveta še vedno zdi, kot da bi vkorakal v srednjeveško mesto inkovskega imperija. Med raziskovanjem mesteca dobijo vse pripovedi iz tistega časa svojo podobo. Mogočno indijansko ljudstvo, ki v času, ko so se po Evropi vozile kočije, ni poznalo ne konja in ne kolesa, je skozi generacije izjemno uspešnih vladarjev ustvarilo imperij, ki je obsegal skoraj pol kontinenta. Njihov sistem namakanja polj in mogočna arhitektura, kjer se kamni med seboj tako popolno prilegajo, da ne gre vmes niti rezilo noža, me vsakokrat pustijo brez besed. Iz mesteca Cusco že od časa Inkov peljejo poti v vse smeri. Tudi do ostankov naselbine Machu Picchu, kamor sem se odpravil z vlakom in med vožnjo skozi stekleno streho občudoval mogočne vršace Andov. Med potjo sem opazil vesele pohodnike, ki so udobje vlaka zamenjali za večdnevno pohodniško pot Inca Trail. Čudovita pot (mimogrede, mene to doživetje še čaka) te po dobrih 4 dneh hoje pripelje do vhoda v Machu Picchu. Na razgledni ploščadi, kjer sem osupel, zavedajoč se svoje majhnosti, zrl v mogočne ostanke mesta pod seboj ter goro Wayna Picchu v ozadju, sem začutil neverjetno energijo, takšno, ki je nisem začutil še nikoli in nikjer. Resnično posebno energijo ima to fascinantno mesto, katerega pomen do danes ostaja nepojasnjen. V nekem trenutku so z vetrom z gora prijadrale meglice in se okoli zasanjanih oboževalcev razgleda na skrivnostno mesto s čarobno energijo ovile kot vlažna koprena. Tedaj sem se zavedel, da stojimo na stičišču med Andi in džunglo.
Iz Cusca, čeprav ga najraje ne bi zapustil, sem se odpravil proti Punu. Pot me je vodila skozi prostrani Altiplano, andsko planjavo v osrčju gora. Po celodnevni vožnji z avtobusom sem ravno okoli sončnega zahoda prispel na cilj. Rahlo utrujen sem v glavi začutil znan pritisk, ki me je opomnil, da se nahajam skorajda 4.000 m nad morjem in da je tu zrak redkejši. Vdih – izdih… Ob tradicionalnem čaju iz kokinih listov sem v mislih preletel načrt za naslednji dan, nato pa se poslovil od še enega dneva v Andih. Kljub vznemirjenosti, naslednji dan me je namreč čakalo celodnevno spoznavanje jezera Titikaka, sem kar hitro zaspal.
Jezero mnogih legend, najvišje ležeče plovno jezero na svetu, največje sladkovodno jezero Južne Amerike…vse to in še več je Titikaka. Inki, pravzaprav že njihovi predniki, so verjeli, da je njihovo božanstvo prišlo ravno iz jezera Titikaka. Nedaleč od obale sem obiskal otoke Uros, kjer je starodavno indijansko ljudstvo z istim imenom našlo svoj prostor pod soncem na plavajočih otokih, spletenih iz trstičja. Na jezeru preživijo praktično celo svoje življenje, so povsem samooskrbni. Predvsem v zadnjih nekaj desetletjih pa tudi njih modernizacija ni povsem zaobšla. Imajo čisto svojo osnovno šolo in učitelja, dobro pa se prilagajajo tudi turizmu. Neverjetno doživetje! Na otoku Taquile sem se povzpel do najvišjega vrha, kjer so me pričakali domačini s širokim nasmehom. Zelo hitro sem opazil, da vsi po vrsti pletejo kape. Gre namreč za tradicijo, s katero izkažejo svojo vrednost in pomen v družbi, obenem pa tudi družbeni status. Moški z rdeče-belimi kapami so samski, poročeni pa nosijo rdeče ali vijolične kape. V družbi teh nizkih in čokatih ter izjemno gostoljubnih, ves čas nasmejanih dobrovoljčkov sem si privoščil odlično kosilo. Dragi dnevnik, jaz tako okusne juhe iz kvinoje nisem jedel ne prej, ne potem, nikoli in nikjer. Sem prosil za repete, seveda. Napokal sem se tako, da sem komaj vstal. Po čustvenem slovesu, s fanti smo namreč postali pravi prijatelji, sem se odpravil še na en sprehod po otoku. Kasneje pa na čolnu, ki me je odpeljal nazaj na obalo, odprl papirnato vrečko, ki so mi jo ob slovesu v roke porinili moji novi amigoti. Glasno sem se smejal prav celo pot do Puna, podarili so mi namreč kapo. Uganeš, kakšne barve? Ja, rdeče-bele, kakopak.
V nadaljevanju moje poti preko nekaterih najvišjih cestnih prelazov v Andih, kjer smo se dvignili skorajda 5.000 m pod nebo, sem dihal RES počasi. Ne le zaradi značilno redkega in suhega zraka, temveč predvsem zaradi mogočnih podob andskih vrhov, ki so nas spremljali v vseh smereh neba. Cilj tistega popoldneva je bilo eno svetovnih čudes, to je kanjon Colca (mimogrede, moj najljubši del dežele). Si vedel, da naj bi bil kar dvakrat globlji kot Grand Canyon? Tudi jaz ne. Oh, kakšna pokrajina! Kot bi vstopil v pravljični svet – skalnati vrhovi, porasla pobočja, terasaste njive in globoke doline, preleti mogočnih kondorjev, ki se s široko razprtimi krili ob sončnem vzhodu dvigajo iz kanjona…ja, uganil si, zopet mi je zastal dih. Vdih – izdih…
In potem mi je dih zastal še nekajkrat, preden sem se od Peruja poslovil. Vedno, brez izjeme, ko sem kjerkoli, na radiu ali pa v živo na ulici, zaslišal melodijo fantastične glasbene mojstrovine, neuradne perujske himne, El Cóndor Pasa. In ko sem se z letalom dvignil nad puščavo Nazca ter med jadranjem po nebu, ko sem se ponosno vživel v vlogo kondorja, občudoval neverjetne podobe, ki jih ustvarjajo puščavske barve, pesek in veter (med drugim sem zasledoval opico, astronavta, kolibrija…).
Če bi mojim brbončicam lahko zastal dih, bi to zagotovo bilo v restavraciji, ko sem si privoščil ceviche, koščke surove ribe, marinirane v limetinem soku, s sesekljano čebulo, čilijem in koriandrom. Preplet okusov, ki ostane s teboj še dolgo po tem, ko je obrok že končan. Tik pred slovesom od Peruja pa smo s prijatelji nazdravili še s tipično lokalno pijačo – koktejlom pisco sour (tropinovo žganje, limonin sok, jajčni beljak, grenčica in sirup). Salud!
Še bom prišel. Da te še bolje spoznam. Ker mi z vsakim obiskom obrneš nov list v knjigi zakladov neskončnih podob, okusov in vonjav. Ker si edinstven. Ker si – Peru.
Kompasov Janez
Uradni jezik v Peruju je španščina ter nekateri jeziki staroselcev, predvsem Aymara in Quechua. Za lažje vsakodnevno sporazumevanje z domačini pa je dobro poznati nekaj besed iz slenga.
