Verjetno si opazil, dragi dnevnik, da sem si za svoj današnji zapis del naslova izposodil kar pri svojem najljubšem stripovskem mojstru, Mikiju Mustru. Priznati ti moram, da sem se ob svojem prvem obisku Dubaja zares počutil tako, kot predvidevam, da so se počutili Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, ko so zavrteli časovni stroj in odpotovali v prihodnost. Že samo letališče je neverjetna arhitekturna stvaritev, preplet kovine, stekla, vode in različnih skulptur, ki obiskovalce pozdravljajo in jim sporočajo, da so vstopili v mesto presežkov. Ko sem zapuščal letališče in se zapeljal po široki aveniji proti mogočnim stolpnicam, me je prevzemala mešanica navdušenja, začudenja in občutka, da je vse skupaj morda le privid oziroma, po drugi strani, da tukaj prav nič ni nemogoče. Težko je namreč verjeti, da so bile na mestu, kjer danes rastejo mogočne stopnice, med katerimi kraljuje Burj Khalifa s svojimi 829 metri, še dobrih 50 let nazaj le skromne ribiške naselbine ter kilometri in kilometri puščave
No, puščava prevladuje še danes – začenja se le nekaj kilometrov stran od obale. Med svojim obiskom sem se namenil doživeti tudi ta obraz dežele, a greva lepo po vrsti. Med vožnjo se mi je nos dobesedno zalepil na steklo avtobusa, medtem ko sem opazoval vozila, ki so švigala mimo. A si vedel, dragi dnevnik, da ima dubajska policija najdražje avtomobile na svetu ter da v njihovem voznem parku najdeš Ferrari FF, Lamborghini Aventador in Aston Martin One-77 (ki, mimogrede, stane le pičlih 1,6 milijona evrov)?
Pot me je peljala mimo slavnega Hotela Burj Al Arab, imenovanega tudi »jadro«, ki je dolgo veljal za enega najdražjih hotelov na svetu. Njegova notranjost je prekrita s skoraj 1.800 m2 24-karatne pozlate, ki pa me, ko sem se kasneje sprehodil skozi notranjost ene izmed sob na vodenem ogledu, ni ne vem kako navdušila. Iskreno, zgolj obilica zlata in nešteto ogledal na stenah in stropu. Veliko bolj se mi je dopadel njegov sosed, Hotel Al Qasr, ki je del kompleksa Madinat Jumeirah na istoimenski plaži. Palača, kjer te ob vstopu pozdravi vodnjak z mogočnimi konji, celoten kompleks pa je urejen kot dvorec iz 1001 noči. Sredi palače živahna tržnica z restavracijami, kjer se ti zmeša od raznolikih vonjav in eksplozije okusov. Iz svoje sobe sem na kopnje kar zaplul, si lahko misliš? Med posameznimi deli hotela in plažo namreč pluje gondola. Resnično se tukaj na vsakem koraku zdi, da stopaš skozi privid in da si kjerkoli drugje kot sredi puščave.
Med obiskom Dubaja sem po nekaj letih obiskal svojo prijateljico Tanjo, ki v mestu živi in dela za eno od lokalnih turističnih podjetij. Povedala mi je, da je v mestu kar nekaj Slovencev, ki delajo v različnih vejah industrije. Poleg turizma jih je precej v letalski industriji, gradbeništvu, zavarovalništvu in zdravstvu. Skupaj s Tanjo sva se pozno popoldan odpravila na plažo, ko se je vreme vsaj za silo shladilo. Hecno je, da do takrat skorajda nisem zaznal vročine (čeprav sem sicer kar občutljiv in hitro »zašvicam«), saj sem bil od pristanka skoraj ves čas v klimatiziranih prostorih.
Med hojo po belem pesku in kopanjem v toplem morju (pa med tem, ko sva se s Tanjo do solz nasmejala med obujanjem spominov na najina skupna potovalna doživetja, ki jih ni bilo malo) sem razmišljal o tem, kako je odkritje nafte preoblikovalo obraz tega prostora. Kako so se nekdaj tu skozi puščavo sprehajali beduini, trgovali z ribiči in živeli življenje, diametralno nasprotno temu, ki ga celotno področje emiratov živi danes. Razmišljal sem o tem, da se nahajam v mestu sredi puščave, kjer je med drugim mogoče sredi največje poletne vročine, ko se temperatura dvigne tudi do 50°C, smučati v pokritem delu trgovskega centra Mall Of Emirates. Jaz sem Dubaj sicer obiskal oktobra, a priznam, da sem smučanje preskočil. To vseeno veliko raje počnem doma ali pa v sosednjih Italiji in Avstriji, po naravnih belih strminah v osrčju gozdov, kjer si z lahkoto zamišljam, kako se po teh istih strminah spuščajo tudi velikani, kot so Križaj, Stenmark, Košir, pa Tomba la Bomba…
S Tanjo sva se odpravila še na eno tipično doživetje Dubaja – izlet v puščavo. Ko sem pred hotelom zagledal avtobus, sem že pomislil: »Ne me hecat, tudi čez sredino puščav so že speljali asfalt, da se lahko turisti na puščavsko doživetje zapeljejo kar z avtobusom! «. A sem se uštel; na obrobju mesta smo se z avtobusa presedli v džipe, ki so jih razigrani vozniki gnali čez drn in strn skozi pravo, prav nič asfaltirano, peščeno puščavo. Nekajkrat sem kar zadržal sapo, ko smo začeli drseti po robu sipine, a sem kmalu spoznal, da so fantje res vešči svojega dela in povsem zaupanja vredni. Poskrbeli so za res odlično adrenalinsko izkušnjo. V našem vozilu smo si želeli takšne vožnje, tistim, ki želijo bolj umirjeno doživetje, pa se fantje seveda prilagodijo. Od tega, da sem se ves čas počutil, kot da me bo zadela kap, sem bil tako adrenalinsko zadet, da sem se ves čas režal kot maček. Nepozabno! Ko smo po končani vožnji proti večeru s tresočimi koleni prispeli do kampa, so nas pričakali gostitelji, nas posedli na preproge ter postregli z odličnimi jedmi z žara. Ob zvokih orientalskih ritmov se je na sredino kampa kot senca prikradla plesalka in s svojim trebušnim plesom navdušila prav vse obiskovalce. Ko smo po večerji siti in prijetno utrujeni ležali na preprogah, kadili šišo in zrli v zvezde, se mi je spet zazdelo, da sem na drugem planetu, brez hrupa in bleščečih luči mesta. Mi verjameš, dragi dnevnik, da me je adrenalin še vedno tako držal, da sploh nisem mogel zaspat?!
Ko si v Dubaju, je skorajda obvezno skočiti tudi v bližnji Abu Dhabi, sicer sedež tako istoimenskega emirata kot celotne federacije Združenih arabskih emiratov. Če Dubaj velja za središče zabave in nakupovanja, se Abu Dhabi uveljavlja kot umetniški, duhovni in športni center. Obiskal sem mogočno mošejo šejka Zayeda, poimenovano po očetu modernega Abu Dhabija. Nato pa sem se ustavil v zabaviščnem parku Ferrari World, saj sem več kot očitno potreboval novo dozo adrenalina. Poslušaj tole! Zapeljal sem se z najhitrejšim »vlakcem smrti« na svetu, ki pospeši od 0-240 km/h v le 4,9s. Noroooooo… Pred slovesom od mesta sem se za nekaj ur ustavil še v mestni izpostavi francoskega muzeja Louvre. Že sama futuristična arhitektura me je osupnila, da ne govorim o vseh umetninah, sicer prevladujočih francoskih mojstrov. Še posebej me je navdušila restavracija z velikimi okni in pogledom na Arabski zaliv. Oh, čarobna pravljica iz prihodnosti…
Je pa takole, dragi dnevnik! Moja lista želja, kar se tiče emiratov, ni odkljukana, veš. Želim še na sever, do emirata Ras Al Khaimah, ki se razvija predvsem zadnjih nekaj let in kjer je glavni poudarek na počitniškem obmorskem oddihu. Mika me seveda tudi obisk sosednjega Omana, ki je popolno nasprotje emiratom in kjer so ohranili bogato tradicionalno izročilo. Idej imam še in še! Z vsakim obiskom tega področja presežkov in prihodnosti jih je v resnici še več, saj se tako bliskovito hitro razvija, da je vsak trenutek, preživet v emiratih, novo, drugačno in polno nepozabno doživetje. In jaz, dragi dnevnik, ne dopuščam možnosti, da kakšnega zamudim. Zato že snujem nove načrte za skok v prihodnost iz 1001 noči.
Kompasov Janez
Uradni jezik v Dubaju je arabščina. Zelo razširjena je tudi uporaba angleškega jezika, saj je več kot 75% prebivalcev Dubaja priseljencev.
