Tam človek, četudi jo je že večkrat obiskal, vedno odkrije nekaj novega. V to mistično deželo viskija, kiltov, dud, mogočnih, na videz včasih celo malce temačnih gradov z zanimivimi zgodbami ter skrivnostne vodne pošasti Nessie, vodim turiste že skoraj trideset let.
Na Škotskem so se prva večja naselja pojavila že davno, v obdobju železne dobe naj bi obstajala množica majhnih kraljestev in drugih združb, nastanjenih v utrjenih naselbinah. Ti trdoživi gorjani so se pozneje, v obdobju rimskih osvajanj, zavojevalcem izkazali za velik trn v peti, zaradi česar je bil v obrambne namene zgrajen tudi velik zid, znan kot Hadrijanov. Kar presunilo me je , ko sem prvič prečkal t.i. «škotsko-angleško » mejo in malo za šalo , malo za res, sem si za spomin kupil turistični potni list Kraljevine Škotske. Za vsak slučaj ! Pogumni in bojeviti duh Višavcev je v veliki meri krojil zgodovino Škotov tudi v prihodnje. Skladno s tehnološkim napredkom se je razvijala tudi družba in ta severna dežela je bila neodvisna vse do maja 1707, ko je stopila v politično zavezništvo z Anglijo ter tako tvorila Kraljestvo Velike Britanije ( vključno z Walesom, vendar brez Severne Irske). Da je do tega prišlo, je na obeh straneh, škotski in angleški, preteklo mnogo krvi. Kdo ne pozna imenitne filmske zgodbe, kjer tovrstne dogodke nazorno, a nekoliko teatralno, prikaže film Braveheart s Cestnim bojevnikom, Mel Gibsonom v glavni vlogi. Toda ideja o neodvisnosti ni zamrla in še danes se pojavljajo močne težnje po njej. Že na enem od mojih zgodnjih obiskov dežele sem » v zraku« začutil ta neustavljivi vonj po samostojni Škotski, pa naj je bilo to ob srečanju z Višavci v vaški gostilnici ali z gizdalinskim gospodičem v edinburškemu pubu ob klepetu in kozarčku single malt. Vsi si želijo, da bi bila dežela klanov s svojimi značilnimi tartani spet politična entiteta zase.
Škoti so zelo prijazni, gostoljubni in odprti, kljub svoji občasni zadržanosti, na katero verjetno malce vpliva tudi vreme; toda meglice in nizki oblaki, še posebej ob obali, dajejo pridih skrivnostnosti. Vedno znova me preseneti s cvetočim vresjem vijolične barve prekrito škotsko Višavje v zgodnji jeseni, ko po »liquid sunshine«, kot rečejo domačini pogostim kratkotrajnim poletnim ploham, sonce poboža ledeniške doline in številna jezera in jezerca.
Na Škotskem ne smemo zamuditi obiska razčlenjene vzhodne obale z znamenitimi razvalinami nekdanje utrdbe Dunnotar. Navduši me vsakič, ko ga obiščem. V dežju, meglici ali ob vetrovnem in sončnem dnevu. Navduši nas strma obala, na vrhu katere stoji nekdanji grad. In na sprehodu ob zalivu pod strmo obalo si prav lahko predstavljam, kako je razvalina imenitno služila kot naravna kulisa snemalni ekipi filma Hamlet z Mel Gibsonom in Glen Close v glavnih vlogah. Še bolj pa sprosti duha in um sprehod ob visokih pečinah do bližnjega pristanišča Stonehaven.
Škotsko Višavje je v nasprotju z ostalim hribovjem na britanskem otoku večinoma golo, prekrito z vresjem, s številnimi ledeniškimi dolinami in soteskami oziroma globelmi, kar daje deželi skupaj z vremenom nekakšen skrivnosten videz. Sicer pa pravijo, da ni pravega vzdušja na Škotskem brez težkih oblakov, ki se pripravljajo k dežju. A le na kratko.
V Višavju vsako poletje prirejajo zanimive Višavske igre, ki izvirajo še iz klanske ureditve iz zgodnjega srednjega veka. Tudi sam sem se nekega davnega vikenda , na zgodnje megleno sobotno jutro udeležil kot gledalec in opazovalec te zanimive prireditve na prostem na posesti Blair Atholl. Klan, ki ima še iz časov vladavine kraljice Viktorije dovoljenje za sestavo svoje » ceremonialne » kraljeve vojske, je gostil najpogumnejše predstavnike klanov. Merili so moči v metanju kamna, dreves, hlodov. Nadvse me je navdušil znameniti »Sword dance«, ples s sabljo, ob glasbi iz dud, njihovega tradicionalnega inštrumenta.
V Višavju, vzdolž lenega toka reke Spey kar mrgoli destilarn viskija. Marsikatero smo že obiskali in degustirali to zlato žametno kapljico, pijačo bogov. Od srede 19.stoletja pa v družinski lasti klana Grant deluje mala, a imenitna destilarna malt viskija Glenfarclas. Prijazni domačini nas popeljejo po posesti in prikažejo proces proizvodnje tega odličnega enosladnega viskija.
Nedaleč od posesti, v pokrajini Southerland, kot so jo poimenovali osvajalci s severa v srednejem veku, sem leta 2004 prvič obiskal enega od dobro skritih in varovanih gradov, ki ga zgodovinarji povezujejo tudi s Shakerspearjevim Macbetom. Nepozabno ostaja moje prvo srečanje z vdovo grofico Angeliko Cawdor, ki me je osebno popeljala skozi sobice in sobane gradu Cawdor Castle, ki ga upravlja po smrti svojega moža, grofa Cawdor. In vsako leto se s skupinami z veseljem vračam k njej na obisk. Navdušijo tudi skrbno urejeni in vzdrževani grajski vrtovi z labirintom.
Tudi v lasti klana veje plemstva Cawdor je pravljično lep grad, že več stoletij dom klana Campbell, ki me vsakokrat ponovno očara z arhitekturno veličino škotske aristokracije. Nič čudnega, da so si ga Britanci izbrali za prizorišče filmskih snemanj popularne nadaljevanke Downton Abbey.
»Moj škotski dragulj» je otok meglic Skye , otok notranjih Hebridov s polotokom Trotternish, kjer si vsako leto zaželim, da bi ostal vsaj še en dan dlje. Osamljene kmetije, ovce, razčlenjen otok s čudovitimi zalivi, peščenimi plažami – prime te, da bi skočil v vodo, če le ne bi bila tako hladna.
Ko sem že dolgo tega prvič prenočil pri škotski družini na Kraljevi milji v Edinburgu, sem bil nemalo presenečen, ko so mi ob zelo obilnem škotskem zajtrku postregli tudi s šilcem viskija. Ta »pijača bogov» je del njihovega vsakdanjega življenja, tako kot dude in kilti.
Popotovanje po Škotski običajno začnemo in končamo v škotski prestolnici, Edinburghu. Mesto je zame osebno poleg britanske prestolnice Londona, eno najbolj privlačnih in zanimivih mest. Leži na gričih vulkanskega izvora in na znameniti srednjeveški Kraljevi Milji -Royal Mile, kjer skorajda vsaka uličica hrani svojo zgodbo. Med sprehajanjem po Kraljevi Milji vsakogar najbolj prevzame pogled na Grad- povsod navzoče znamenje škotske prestolnice. Že samo razgled z grajskega obzidja visoko nad mestom je nepozaben. Skupaj z zavitimi stranskimi uličicami in ozkimi plemiškimi palačami, imenovanimi wynd in land, je Kraljeva Milja osrčje in glavna os starega edinburškega mestnega jedra. Palača Holyrood je še zdaj uradno prebivališče angleške kraljice, kadar se mudi v Edinburghu. In to je običajno poleti, ko na vrtu palače priredi za vse povabljene čajanko. In, kot radi hudomušno pripomnijo, takrat ponavadi v Edinburghu vedno dežuje.
Kraljevi cesti -Milji med Gradom in palačo Holyrood upravičeno lahko rečemo »božansko sprehajališče«. In to predvsem v večerno nočnih urah, ko gornje staro mesto dobi poseben pridih temačnosti. Še posebej, če obiščemo katerega od srednjeveških pokopališč. Skrivnostno in temačno pa kaj kmalu zamenjamo z živahnim vzdušjem v pravem škotskem pubu ob glasbi in vrčku piva ali kozarčku žlahtnega single malt viskija. Pot me največkrat zanese v najstarejši pub pod grajskim gričem, malo a prijetno krčmo, White Hart, kamor je svoje dni rad zahajal tudi narodni junak in pesnik Robert Burns.
Mimogrede, če boste Škota vprašali, kaj nosi pod kiltom, vam bo duhovito odgovoril: »Počakaj na veter, pa boš videl/a». In ko sem na enem od imenitnih škotskih folklornih večerov prvič oblekel kilt, je bil občutek precej nenavaden.
Vsakič, ko se odpravljam na Škotsko, me prešine misel … saj so ti rekli, da pri njih ni slabega vremena. V kovčku imaš zopet napačna oblačila!
Edvard Jaber Krišjak
