Avstralija. Beseda, ki mi pospeši krvni obtok in zviša srčni utrip. Dežela prijaznih in nasmejanih ljudi, ki s svojo gostoljubnostjo zvabijo vsakemu obiskovalcu nasmeh na obraz. In ko dodajo še kakšno šalo se takoj počutim sproščeno in »domače«. Dežela, ki me navdušuje s svojimi živahnimi in raznolikimi mesti. Dežela, kjer med vsakim obiskom odkrijem nove, nepojmljive lepote narave. Tu se skupaj zabavajo surferji, glasbeniki, mladoporočenci, upokojenci in študentje. Dežela, »zakopana v poletju že miljone let«, kot pravi pesem skupine Icehouse. In v teh prazničnih dneh se v mislih spet vračam tja.
Nazadnje sem jo obiskal kot vodnik precej velike skupine, vendar to v Avstraliji ni kakšen pretiran izziv, saj gre za zelo urejeno in organizirano državo. Sploh pa sem imel v skupini večinoma same »izkušene potovalce«, ki so videli že lep kos sveta in so dobro vedeli, da je potrebno na dolga potovanja s seboj vzeti med drugim obilico dobre volje, par nasmehov za vsak dan, da odženejo morebitne nevšečnosti stran, ter odprto srce.
Let do Avstralije je dolg, to si lahko predstavljaš, dragi dnevnik. Večina gostov me je že pred odhodom spraševala, kako ga je najbolje preživeti. Glede na to, da smo v Avstralijo leteli z zanesljivimi letalskimi prevozniki, so nam na medcelinskem letu pričarali pravo kulinarično doživetje. Uživali smo v vrhunskih avstralskih vinih, ki se ob dobri večerji vedno priležejo. S polnim želodčkom in zadovoljnih brbončic sem si izbral večerni film na svojem osebnem zaslonu, nato pa se zazibal v prijeten spanec. Po dobrih 10 urah letenja je prišel čas, ko smo si na enem izmed azijskih letališč pretegnili noge (ter napojili žejno letalo), nato pa nadaljevali. V Sydneyu smo pristali v jutranjih urah, ko je mesto najlepše. Ko se prvi sončni žarki prebijejo skozi visoke stavbe poslovnega dela mesta ter posijejo na »obešalnik«, kot domačini ljubkovalno imenujejo pristaniški most ali Harbour Bridge. Ko le hip za tem pozlati streha znamenite sydneyjske opere. Takrat je v Sydneyu rojen nov dan. Eno najlepših mest je tudi nas pozdravilo na ta način, z vsemi možnimi odtenki zlate.
Letalo smo zapuščali še vsi zaspani, saj je bil po naši uri doma čas poznega večera in čas za spanje. Na sydneyjskem letališču pa je bil dan že v polnem zagonu. Dolga vrsta pred carino in številni znaki, ki opozarjajo, da v Avstralijo ni dovoljen vnos hrane (razen originalno zaprte), še posebej ne svežega sadja in zelenjave. Ti povem, dragi dnevnik, da sem kar sapo zajel, ko je gospod pred mano v koš odvrgel nekaj dolenjskih jabolk in hrušk. V trenutku se mu je, ne da bi vedel, uspelo izogniti 300 evrom kazni, ki doleti vsakogar, ki ga carinske oblasti dobijo, da ne upošteva navodil o prepovedi vnosa hrane. Ko smo prevzeli svoje kovčke, nas je v preddverju letališke stavbe pričakal naš prvi avstralski nasmeh – voznik avtobusa Russell, ki me je že od daleč nagovoril s tipičnim avstralskim pozdravom »G’day, mate!«. Vzklik, ki razvedri še tako zaskrbljen ali utrujen obraz. Hitro sva preletela dnevni program, malce me je skrbelo glede časovnice, moram priznat, saj smo se na pot odpravili ravno v času jutranje prometne konice. Pa me je Russell kar hitro pomiril z njegovim »No worries, mate, we’ll be allright!« Hej, on že ve!
Sončno jutro, ki se je razvilo v čudovit spomladanski dan, je moji super skupini risalo nasmehe na obraz. Klepetali smo o tem, kako lepo je, da smo se iz turobne in deževne jeseni doma vsaj za nekaj dni umaknili na drugo stran planeta, ki se bohoti v vsej svoji pomladni razposajenosti. Jutranja gneča nam ni delala prav nobenih preglavic in kmalu smo se izkrcali pred vhodom v botanične vrtove. Sprehodili smo se mimo številnih vrst rož z vsega sveta (še vedno sem obupen v prepoznavanju rastlin, vsaka je hortenzija…) ter prek prostranih travnikov, kjer je več šolskih skupin ravno spoznavalo avtohtono floro. Mimogrede, nasmejana učiteljica je bila navdušena nad dejstvom, da prihajamo iz Slovenije. Zapletla se je v pogovor z mojimi potniki in malce pozabila na svoje dijake. No, dokler ni kar naenkrat zaznala, da vsi buljijo v ekrane svojih telefonov. Takrat pa je vrag odnesel šalo (no, v resnici smo se vsi nasmejali in se poslovili). Ko se mi je pogled ustavil na mladem poslovnežu, ki je v senci drevesa prebiral Financial Times, sem se zavedel še enega razloga, zakaj sem zaljubljen v to deželo. V Avstraliji namreč tudi najbolj stresne poklice opravljajo z ogromno mero sproščenosti in zadovoljstva. Russell, pa učiteljica, pa poslovnež…vsi z nasmehom na obrazu.
»Go, mate, go!« sem zaklical Russlu iz zadnje polovice avtobusa, kar je pomenilo, da smo vsi in da lahko nadaljujemo pot. Pred nami se je kar naenkrat odprl osupljiv pogled na sydneyjsko opero, pa pristaniški most s predelom The Rocks, ki spada med najstarejše dele mesta. Kot nekakšni posnetki spomina, slike, ki jih tolikokrat vidiš po televiziji, potem pa jih v enem trenutku kar gledaš v živo. Neprecenljivo, res! Si sploh lahko predstavljaš, dragi dnevnik? V pristanišču Darling Harbour smo obiskali še enega najlepših akvarijev na svetu, nato pa se odpravili na mestno plažo, kar precej natrpano. Popoldne smo se, polni vtisov, izkrcali pred vrati našega simpatičnega hotela. Večerilo se je že, ko smo se odpravili na nočno spoznavanje mesta. Izvrstna večerja nam je dala novih moči in skupaj smo občudovali veličastno razsvetljeno opero ter živahni utrip pristanišča. Sprehod skozi mestni park Hyde, kjer se vedno kaj dogaja, nas je še enkrat prepričal, da je Sydney mesto, ki res nikoli ne spi.
»Povej mi, zakaj ne maram ponedeljkov« pojejo Boomtown Rats v svoji pesmi, ki me je naslednje jutro, poleg mojih razpoloženih potnikov, pozdravila ob prihodu v zajtrkovalnico. Mogoče zato, ker ponedeljek pomeni začetek delovnega tedna, ki zna biti včasih presneto dolg? Hm… So pa ponedeljki lahko tudi povsem drugačni. Tako drugačni, da bi besedilo pesmi lahko zvenelo »Povej mi, zakaj tako obožujem ponedeljke«. O ja, dragi dnevnik, nas je čakalo kup doživetij. Obisk Modrih gora, hribovja nekaj ur stran od centra mesta, ki mu barvo dajejo hlapi eteričnih olj v zraku. Srečanje z avtohtonimi prebivalci – Aborigini. Pa vožnja z najbolj strmo enotračno železnico na svetu in občudovanje gorskih vrhov »Tri Sestre«. Doživetij toliko, da bi lahko še malce predelal besedilo. In sicer »Povej mi, zakaj mora biti ponedeljka sploh konec«. Mimogrede, za dober začetek dneva je poskrbel kar mate Russell. Peljal nas je namreč v lokalno prodajalno tipičnih domačih slaščic, ki jo vodita ljubezniva Russellova sestra in njen mož. Postregla sta nam z izvrstno, še toplo, jabolčno pito…in kavico. Oh, stopila se mi je v ustih.
Sem opazil, da so številni potniki upoštevali moj nasvet o nakupovanju sadja, saj se je zadovoljno grizljanje jabolk slišalo po celem avtobusu, ko smo našo pot nadaljevali proti Katoombi. Obiskali smo to gorsko mestece, ki se je razvilo zaradi številnih veličastnih razglednih točk v samem osrčju Modrih gora. Ko smo brez besed občudovali gorske vrhove »Tri sestre« in poslušali aboriginsko legendo, smo se preselili v čas, ko so v teh krajih vladali staroselci s palicami in kamni. Avstralci se danes zelo trudijo pričarati vsaj posamezne koščke tega bogatega mozaika vsem obiskovalcem svojih narodnih parkov in rezervatov. Enega izmed njih smo tudi mi obiskali v popoldanskih urah. Čisto od blizu smo se srečali s kenguruji in valabiji, ki so kar prosto in povsem brez strahu skakljali okrog nas ter se nam dobrikali. No, ni šlo za brezpogojno ljubezen z njihove strani, je treba priznat. Njihova ljubezen je kar močno pogojena s hrano, s katero smo jih krmili. Bolj od daleč (oziroma v višini) smo opazovali lene koale, ki so se vzpenjale po drevesih in počaaasi žvečile evkaliptove liste. Kar naenkrat pa smo dobesedno odskočili ob predirljivem zvoku iz daljave. Kaj pa je to? Le trenutek kasneje je naš gostitelj z gromkim glasom oznanil – prebudil se je tasmanski vrag! Ta ikonična zver(inica), ki jo že omenijo s strašnim strahospoštovanjem, je zaščitni znak zvezne države Tasmanije, kjer tudi prebiva. Na celinsko Avstralijo pa so se tasmanski vragi s pomočjo organizacij za zaščito živali ravno vrnili. In to približno 3.000 let po tem, ko so jih iztrebili dingi. Čas je kar bežal med občudovanjem ptic, kač in ostalih plazilcev. Kar naenkrat se je dan prevesil v večer.
Po sončnem Sydneyu nas je v goste sprejel še svetovljanski Melbourne. Blazno očarljivo mesto, dragi dnevnik! In podaril nam je najbolj nepozabno doživetje, veš. Na Filipovem otoku blizu Melbourna smo namreč obiskali parado pingvinov. Kar dolgo smo jih na leseni platformi ob morju čakali, kot neke zvezdnike svetovnega kova, pa precej nas je že zazeblo (še dobro da so nam postregli z dobro kavo in čajem). Potem pa so se pojavili! V natančno izdelani koreografiji so se dvignili iz morja, kot en tak plišast privid…ljubki, majhni, racajoči…aaa, kar imel bi jih! Pet. Deset. Petdeset. Dvesto. Ne štejem več… aaa, res bi jih imel! Vzdihi navdušenja – samo to se je slišalo. Tik ob ograji, ki nas je ločevala od njihove uhojene poti, so v gručah odcapljali v svoja bivališča na plaži. Nepozabno, res nepozabno!
En večer, ko mi je kožo malo skupaj vleklo (pa da ne bo pomote, nisem bil edini – skupinsko slaba zaščita pred soncem je namreč botrovala večernemu štafetnemu podajanju hladilnega gela z aloe vero), sem ležeč na trebuhu občudoval fotografije, ki mi jih je uspelo posneti s podvodnim fotoaparatom. Koralni greben je tu res fantastičen! Ogromne živobarvne ribe, pisane korale, topla voda. Sploh nisem opazil, kdaj sta minili dve uri, ko sem prvič prišel iz vode. Katamaran nas je najprej zapeljal na peščeni otoček Low Isles, kjer stoji simpatični svetilnik in kjer se bela peščena plaža stika z pisanimi koralami. Nato pa še na greben Agincourt. Pravijo, da je za pravo doživetje potapljanja potrebno obiskati zunanji del grebena in Agincourt Reef je prav to. Pred potapljanjem smo imeli najprej v načrtu kosilo. Nekaj časa sem uspešno kljuboval skušnjavi v obliki škampov, školjk, izvrstnih testenin in druge izbrane hrane v ogromnih količinah. S polnim želodcem se bom težje potapljal, sem mantral. A ni šlo. Ah, bom šel pa malce kasneje v morje, vonjave so preveč omamne. No, ne bom nič rekel, saj veš, dragi dnevnik, ko govori razum, imam običajno kar prav. A ko pa tako rad poslušam srce…no, še bolj pa želodček.
En večer smo se s skupino dogovorili za skupinski sprehod po Esplanade, promenadi Cairnsa. Ampak tak gala sprehod, dame v visokih petkah in dolgih lahkotnih oblekah raznih barv, dečki pa…no, bolj vsak po svoje. Jaz sem si nadel metuljčka, sem bil kar šikan. Zapletli smo se v pogovor z Avstralci, ki mesto obiščejo večkrat letno. Navdušeno so nam razlagali o svojem mestu Perth in avstralski kulinariki, o mestecu Freemantle v bližini in apnenčastih Pinaklih. Precej zgovorni so bili, moram priznat. Ko sem jim povedal, da bomo vse to obiskali, so odobravajoče in z nasmehom (seveda) prikimali. »Lepe stvari vas še čakajo!« mi je zaupal eden od njih. Mlajši, svetlolas, skuštran…, ves čas naslonjen na svojo desko za surfanje.
Evo, dragi dnevnik, ko takole, na zadnji dan starega leta, prek televizijskega ekrana opazujem odštevanje pred začetkom veličastnega novoletnega ognjemeta v Sydneyu, me prav vsakokrat ponese nazaj, v deželo »tam spodaj«. Z nasmehom na obrazu in kozarčkom penine v roki opazujem pisano množico z vseh koncev sveta, ki med »obešalnikom« in najslavnejšo opero na svetu čaka, da zasvetijo prve luči ter osvetlijo vstop v novo, še lepše leto. Naj bo tudi za naju, dragi dnevnik, zdravo in srečno! Vsem nam popotnikom pa naj nakloni čim več priložnosti, da zadihamo s polnimi pljuči in potujemo s polnimi kovčki!
Kompasov Janez
AVSTRALIJA SKOZI JEZIK
Ja, Avstralščina! Uradni jezik je angleški, vendar pa so domačini skozi zgodovino izoblikovali edinstven sleng, ki me vedno znova nasmeje do solz. Tukaj je nekaj mojih najljubših besed:
