»Dragi dnevnik Kompasovega Janeza, naj se ti predstavim…« Ja, vem, da me poznaš, če sem del tebe oziroma ti del mene! Dvigujem tenzijo, delam zapis nekoliko bolj dramatičen, postavljam se v vlogo pokrajine in pri tebi vzbujam zanimanje po tem, da spoznaš še en krasen košček sveta… Dovoliš? Hvala! »Ime mi je Apulija! (it. Il mio nome e Puglia!)« E, pa tu sem te čakal, dragi dnevnik! Točno sem vedel, da boš pobuljil, haha… Kot ti že sam »dramski vložek« v italijanskem jeziku pove, je Apulija italijanska pokrajina. Je peta italijanskega škornja, je duša južne Italije, je glavna italijanska proizvajalka oljčnega olja, je italijansko središče sreče, je raj za ljubitelje kruha in testenin, ponaša se z »južnimi Firencami«, »italijanskimi Maldivi« in najbolj skrivnostnim italijanskim kastelom. Kaj se ne sliši hudo dobro??
Že ko sem pristal v Bariju, sem vedel, da bo to eno hudo dobro popotovanje. Dobro v smislu doživetij in spominov, dobro pa tudi v smislu okusov (nekoliko slabše v smislu pridobivanja kilogramov). In na tem mestu bi se Bariju opravičil, saj sem ga do obiska imel za staro, brezvezno pristaniško mesto, kjer razen pristanišča ni prav nič. Napaka! In oprosti, dragi Bari! Čudoviti »lungomare« in staro mestno jedro, polno ozkih uličic, ena lepših cerkva v Italiji, bazilika Sv. Nikolaja (ja, ja, Miklavževa ja!), pa dišeča in okusna tržnica… Bari je glavno mesto pokrajine, že sam po sebi lep in okusen, hkrati pa odlično izhodišče za obisk ostalih apulijskih biserov. Z mojim prijateljem in kolegom Vladijem, ki je resnično poznavalec Italije, ki mu ni para, sva se najprej odpravila jest. No, med »iti jest« sicer in »iti jest« v Apuliji pa je gromozanska razlika. Vsaka »iti jest« izkušnja v Apuliji je namreč prvovrstna kulinarična izkušnja. V starem mestnem jedru sva na najbolj ozki uličici naletela na zgovorno nono, ki je pred pragom svojega stanovanja izdelovala tipične durum testenine, ki se imenujejo »ušeska (it. orecchiette)«. In nona ne bi bila nona, če nama ne bi pripravila še krožnik pašte. Dragi moj dnevnik, tako preprostih in tako božansko okusnih testenin s paradižnikom in baziliko jaz nisem jedel nikoli in nikjer – najboljši obrok ogljikovih hidratov vseh časov na celem svetu!
V Apuliji sem spoznal moj najljubši »grad na hribu«, Castel del Monte. Pravi zaklad za ljubitelje zgodb, anekdot, mitov in legend. Oh, kako zelo impresiven in skrivnosten. Nastal je po zamisli ekscentričnega Friderika II. in glede na to, da o njegovi gradnji pisnih virov praktično ni, obstaja nešteto odprtih vprašanj v zvezi z gradom, ki pravzaprav ni grad. Kaj je bila vloga kastela in čemu je bil namenjen? Kakšna je simbolika geometrije, simetrije, zlatega reza in števila 8, ki se pojavljajo v njegovi podobi? Kakšne zgodbe so se odvijale za zidovi fascinantne zgradbe od 13. stoletja do danes – od popolnega opustošenja do prenove, od lovskega dvorca, središča za verske obrede, zavetišča za kužne bolnike, pa do krone Apulije? Kaj je ta posebna energija, ki te preveva ob obisku? Le v eno dejstvo sem prepričan, dragi dnevnik. Z vsakim odgovorom na vprašanje o Castel del Monte se pojavi novo vprašanje. In spet… In spet… Zato ga enostavno obožujem!
Če je Castel del Monte krona Apulije, so njeni dragulji »truliji«. Ne »troli«, dnevnik… Pa saj nisva na severu! Včasih si tako smešen, ko tvoje besede prehitijo tvoje misli. Truliji so hišice v mestu Alberobello, po katerih je Apulija poznana po celem svetu. Včasih so se pojavljali na razglednicah iz juga Italije, danes pa seveda v IG storyjih iz juga Italije. »Princip je isti, sve su ostalo nijanse.« je nekoč zapisal izjemni Đorđe Balašević. V belih kamnitih hišicah okroglega tlorisa, s stožičasto sivo streho, so nekoč domačini živeli, danes pa so ulice trulijev nekakšna trgovinsko-gostinska turistična cona, v njih se nahajajo razne prodajalne spominkov, kavarne in restavracije, pa tudi sobe in apartmaji (sem gledal na Airbnb, niti ni tako drago prespat v truliju).
Apulija je zame tako zelo najljubša dežela, da rad rečem, da ne »obiščem krajev v Apuliji«, temveč »doživim zgodbe iz Apulije«. In vsako zgodbo iz Apulije bi ti lahko zapisal na parih straneh. A vsekakor moram s teboj podelit mojo najljubšo, to je zgodba iz Matere. Matera je vasica, ki se nahaja v pokrajini Bazilikata, a prav blizu meje z Apulijo. Danes je to vasica, dokaj klasična, zelo slavna, na strmem pobočju hriba, nekoč pa so prebivalci živeli v samem hribu. O ja, in to ne nekoč, kot si zdajle predstavljaš. Še v sredini prejšnjega stoletja so ljudje živeli v jamah, brez vode, elektrike, stranišč, na majhnih površinah, ki so si jih delili celo z rejnimi živalmi. Po drugi svetovni vojni so zaradi nemogočih razmer vse prebivalce mesta evakuirali, Matera pa se je odpravila po novi poti – »od bede proti blišču«. Postala je namreč kulisa mnogih filmov in na ta način pridobila tudi zanimanje turistov. Danes je Matera priljubljeno turistično središče, leta 2019 je bila celo evropska prestolnica kulture. »Sassiji« (jame, v katerih so nekoč živeli prebivalci) imajo podobno vlogo kot truliji v Alberobellu, razvijajo se podzemni hoteli, restavracije in bari.
Dragi moj dnevnik, danes sem se pa kar razgovoril. Pa še bi lahko govoril… O slikovitem Polignanu a Mare, kjer sem prepeval »…nel blu dipinto di blu…« in jedel najboljši sladoled. O belem mestu Ostuni, kjer sem se z navdušenjem izgubil po tlakovanih ulicah med pročelji najrazličnejših odtenkov bele. Pa o »južnih Firencah«, mestecu Lecce, ki je pojem razkošnega baroka.
Veš kaj, dovolj, stop, pika, konec… V Apulijo greva! In najprej te bom peljal na najboljšo »fokačo« vseh časov na celem svetu…
Kompasov Janez
APULIJA SKOZI JEZIK
