Priznati moram, dragi dnevnik, da z zanimanjem opazujem poudarjanje pomena kulture na dan našega kulturnega praznika, 8. februarja. Prav je, da se kulture zavedamo in da jo vpenjamo v svoje življenje. Mislim celo, da bi to morali početi bolj pogosto oziroma kar ves čas. Saj je ravno kultura tista, ki nas polni, bogati in navdušuje, če se ji le prepustimo in jo začutimo. Sam jo doživljam na zelo različne načine – od prebiranja najljubših pesmi, ogleda kakšnega novega filma, sprehoda skozi galerijo, pa do prebiranja knjig in stripov. In seveda – skozi potovanja…
Velikokrat pred potovanjem preberem kakšno knjigo o umetniku, ki je zaznamoval pokrajino, ki jo nameravam obiskati. Tako sem pred obiskom Francije bral o Claudu Monetu, ki ga je občutek utesnjenosti s takratnimi omejitvami v slikarstvu pripeljal do tega, da je (potem ko je skočil v Seno in preživel), skupaj s svojimi somišljeniki, ki so raje kot podobe iz grških in rimskih mitov slikali naravo ter upodabljali svoje občutke v njej, ustvaril nov slikarski slog – impresionizem. Mimogrede, če morda nisi vedel, prav njegova slika Impresija: sončni vzhod je botrovala poimenovanju te veje slikarstva. Ko sem se v vasici Giverny sprehodil med vrtovi na njegovi posesti, iz katere je črpal navdih za svoja številna dela, me je preveval tako neverjeten občutek topline in domačnosti, kot da bi se ravno tu že sprehajal. Res sem ga skozi njegova dela dobro spoznal. Nasadi maka, jablane ter čudovit ribnik z vodnimi lilijami, pripeljanimi iz Egipta in Južne Amerike, so mi pričarali občutek miru in sproščenosti. Veš, v njegovem vrtu bi celo prijel za čopič in kaj naslikal. A kaj, ko imam za slikanje res dve levi roki.
Bolj kot vihtenje čopiča mi leži fotografija, zato sem se ustavil ob morju v Etretatu. Samo za eno hitro fotko, sem rekel. A kar nisem mogel prenehati s fotografiranjem mogočnih belih pečin, ob katere so butali morski valovi in ustvarjali edinstvene podobe narave. Usedel sem se v kavarno in poslušal šumenje morja ter razmišljal, koliko časa bi potreboval da bi se sprehodil vzdolž vseh 130 km Alabastrske obale, kjer se nahaja tudi Etretat. In ko sem tako zrl v daljavo, se mi zazdelo, kot da med klifi vidim slona, ki z rilcem stoji v vodi. Ja pa kako, saj pijem samo kavo!?! No, kakorkoli, moj naslednji postanek je bila ribiška vasica Honfleur, ki sta ji brezčasnost vdihnila Monet in Cezanne. Domačin Eugene Boudin je bil slikar, ki je tedaj 18-letnega Moneta prepričal, da svoje navdušenje nad karikaturami preusmeri v slikanje podob krajine ter upodabljanje igre svetlobe na vodi. Tudi mene so popoldansko sonce in njegov odsev v vodi, pisane ladje v zalivu, zasanjani sprehajalci in barvita pročelja kavarn ob sprehajalni poti preselili v nek drug svet. In ponovno (pa ne zadnjič) se mi je zazdelo, kot da sem vstopil v brezčasno sliko. Hodil sem in hodil… Na trenutke sem imel občutek, kot da sam sebe opazujem od zunaj in izgledalo je kot počasen posnetek prelivanja različnih pastelnih barv. Ne, res sem spil samo kavo! A kraj je prav meditativen, veš. Zbudil, ups, ustavil sem se pred mogočno leseno cerkvijo. Ne kar eno iks ipsilon, temveč največjo leseno cerkvijo v Franciji. Cerkev Sv. Katarine deluje kot narobe obrnjena ladja, postavili pa so jo ladijski tesarji. In, poslušaj to, brez žag ali kakršnihkoli mašin – les so obdelovali zgolj s sekirami!
Moje navdušenje nad Normandijo že poznaš in zlahka bi tu ostal cel teden, a tokrat me je vodila želja po spoznavanju največjih francoskih slikarjev. Moj naslednji postanek je bil dvorec d’Auvers, ki se zdi kot umetniški lunapark. Morda bolj za odrasle, bi dodal. Slike Van Gogha, Moneta in drugih mojstrov, ki pred opazovalcem prav oživijo. Čudoviti park s prepletenimi potmi, ki so praktično popolno simetrično urejene. Stari filmi in glasba, ki te preseli nekaj stoletij nazaj. Res čudovito popotovanje, v katerem bi še Peter Pan užival. A verjameš, da sem se prav nanj spomnil?
Zvečer sem se kar malce težko poslovil od vasice Auvers-sur-Oise in se odpravil proti Parizu. Oh, ja, Pariz… Hecno, kako te lahko prvi vtis o mestu včasih zavede. Spominjam se, da sem Pariz obiskal še kot mlad študent, saj veš, takrat, ko je bilo vse, kar je bilo pomembno v življenju, »Joie de vivre«. Takrat se mi je mesto zdelo dokaj umazano, nagneteno in ne preveč prijazno. Navdušil pa me je sistem podzemne železnice in sprehajalne poti ob Seni, pa park pred Louvrom ter prostrane Elizejske poljane. Ko sem ga naslednjič obiskal za novo leto in se uspel neznosni gneči na glavnih ulicah izogniti tako, da smo s prijatelji večer preživeli ob Seni, pa se mi je prvič zazdelo da sem odkril svoj košček mesta. In z vsakim obiskom se mi je ta sinonim za francosko veselje do življenja odkrival bolj in bolj. Prijazen, gostoljuben, ljubek, toleranten, svetovljanski…in poln neverjetnih zgodb. Od ozkih ulic Latinske četrti do umetniških ateljejev na Rue Rivoli 59, od prostranih Luksemburških vrtov do večernega utripa na Montmartru (kjer je treba kar dobro paziti na denarnico, kot sem pred leti ugotovil iz prve roke). No, priznati moram, da me Montmartre vedno znova očara, tako ponoči kot podnevi. In kavica v La Maison Rose, na po mojem okusu najbolj slikoviti ulici mesta, je obvezen postanek. Moj tokratni cilj ob obisku Pariza so bili Da Vinci (končno sem si vzel čas, obiskal Louvre in se globoko zazrl v oči Mona Lise), Rodin in seveda – impresionisti. V muzeju Orsay sem se v prostorih stare železniške postaje potopil med brezčasne podobe, ki so jih naslikali Cezanne, Renoir, Degas ter seveda Monet. V dvorcu Biron, kjer so nekdanjo Rodinovo delavnico preuredili v muzej, sem posebej užival ob sprehodu med njegovimi najbolj znanimi skulpturami. Poljub in Mislec sta me navdušila, ob skulpturi Mož z zlomljenim nosom pa sem ostal brez besed – tip je vendar enak kot Bron iz Igre prestolov! Čakaj, kako?! Še zdaj ne morem verjet, kako zelo sta si podobna.
Svoj obisk Francije sem zaključil tako kot sem ga začel. In natančno tako kot se spodobi – z Monetom. V muzeju Marmottan-Claude Monet sem si vzel čas in srkal energijo njegove temeljne slike Impresija: sončni vzhod, s katero je tlakoval pot novi, sveži smeri v slikarstvu ter skupaj s svojimi somišljeniki ustvaril največja dela francoske slikarske umetnosti. Impresivni impresionizem!
Joj dnevnik moj, a sem ti jaz kdaj povedal eno skrivnost o potovanjih? A veš tisti občutek, ko se potovanje zaključuje in si kar malce otožen, ker se bo končalo? Ja, vem, seveda poznam rek »povsod je lepo, a doma je najlepše«, a vseeno, daj priznaj… No, recept za dobro počutje je, da ob koncu enega potovanja že snuješ načrte za svoje naslednje doživetje. Dobra ideja, a ne? No in ko sem se iz Pariza peljal proti letališču, sem že razmišljal in načrtoval. Želim si obiskati Toskano in s kolesom osvojiti njene griče ter uživati ob prekrasnih razgledih. S prijatelji najeti vilo z bazenom v enem od vinogradov in spoznavati dobrote lokalnih kuharic. Obiskati Ravenno, Rimini in Vinci ter se sprehoditi med trgi in palačami, ki so služili kot kulise mojstrovinam kot je La Vita E Bella.
In ko tako sestavljam (korak po korak, kilometer po kilometer, doživetje po doživetje…) svoje prihodnje potovalne poti, se mi na obraz prikrade nasmeh. Ne morem, da si ne bi rekel: ja, res je, življenje je lepo…
Kompasov Janez
UMETNOST SKOZI JEZIK
