Prejšnji teden sem na fejsbuku naletel na eno objavo, v kateri, kot vedno, je nekaj cinizma, pa dosti resnice. »Pred enim letom je bil tole naš zadnji normalen teden, pa tega takrat nihče ni vedel.« Se spomniš, dragi dnevnik? Marec, 13., po nekem naključju tudi petek, 13., je bil začetek nove ere. Uf, sem »drama king«, a danes lahko resnično rečemo tako, začelo se je drugačno obdobje, povsem nenavadno za današnjo družbo in mojo generacijo. Začetek je bil kar dramatičen, od govoric o tem, da ne bo možen prihod v prestolnico, da bo zmanjkalo goriva, do tega, da potrebujemo zaloge hrane in seveda – toaletnega papirja. V glavah so se nam že začeli odvijati vojni scenariji, obisk trgovine je tisti prvi teden zbujal strašno nelagodje in tesnobo. V resnici zalog v trgovinah ni zmanjkalo, vojni scenarij se ni odvil, spremembe, različne barve na semaforju in dejstvo, da je naslednjih 14 dni ključnih, pa je postalo naša stalnica. Joj, samo še eno šalo s fejsbuka ti povem. »Kakšna je razlika med lanskim in letošnjim marcem? Nič bistvenega, le da letos ni panike zaradi toaletnega papirja.«
Veš, s svojo izjemno analitično miselnostjo sem pogostokrat en korak pred drugimi, pa ne da bi se hvalil (a je tako izpadlo?). Verjamem, da se marsikdo še vedno sprašuje, zakaj je dobra tale epidemija, pandemija, kriza, virus, korona (pa ne pivo!), Covid-19, pa sevi z različnih koncev sveta… Saj vendar pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra! Jaz pa mislim, da nas je potrebno le spomniti in odgovor bo na dlani. Ponovili smo znanje s področja osebne higiene in higiene kašlja ter se na prvo mesto naučili postaviti zdravje, varnost ter skrb zase in za soljudi. V vsem svojem blišču in sijaju se je izpostavila ideja medsebojne pomoči, za kar sem še posebej hvaležen. In ganjen. Pa naj gre za to, da smo starejšim prinesli kaj iz trgovine in jih odpeljali na pregled k zdravniku, finančno pomagali družini v stiski ali pa s pogovori preko telefona skrbeli za naše ekstrovertirane prijatelje, ki se v tem obdobju, ko smo bili vsi veliko več sami s sabo, niso najbolje znašli. Vem, da še vedno ni idealno, a verjamem, da se je narava uspela nekoliko odpočiti od človeka. In da je človek spoznal, kako zelo jo je prizadel s svojim poseganjem vanjo. In največje hrepenenje, ki ga trenutno čutim, je ravno po tem sožitju. Da bi človek in narava živela srečna do konca svojih dni, torej za vedno!
Kot velikega popotnika se me je nova realnost zelo dotaknila. To si ni težko predstavljati. A glej ga zlomka, tudi v svetu potovanj so se pojavili povsem novi trendi, ki marsikomu do sedaj niso bili tako blizu. No, meni kot velikemu mislecu so seveda bili. Naj ti predstavim le nekaj najbolj trendovskih turističnih proizvodov, ki v teh mesecih osvajajo svet (da ne bo pomote, tudi na teh področjih sem potovalni strokovnjak) – »Potovanje v samega sebe«, »Odkrivanje čustvene inteligence in empatije«, »Nazaj k naravi«…, pa nešteto različnih vrst virtualnih potovanj in dogodkov. Ne vem, če veš, a Zoom ni le oddaja nacionalne televizije, ki jo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vodil moj prijatelj Mario.
Z mojo ekipo potovalnih strokovnjakov smo v zadnjem letu premagali nešteto izzivov, sprejeli številne spremembe, naredili pomembne korake in dosegli izjemne cilje. V nulo smo se naučili spremljati dinamiko informiranja s strani uradnih organov, brati zakonodajno literaturo in odloke, pravilno in časovno ustrezno interpretirati ukrepe ter se izjemno prilagajati. Za vse to si zagotovo zaslužimo zlato značko!
Ja, seveda se je potovalo, kako to misliš? Potovalo se je skladno z najnovejšimi trendi (si morda preskočil tretji odstavek?), potovalo pa se je tudi tradicionalno, a skladno z vsemi ukrepi in priporočili institucij.
Vsak teden, od prvega julija dalje, pa vse do oktobra, smo se s posebnim letalom iz Ljubljane odpravili na grške otoke Lefkas, Kefalonija, Zakintos, Kreta, Santorini, Rodos, Kos, Samos in Karpatos. Več kot 4.000 naših dragih gostov je svoje počitnice preživelo na rajskem Mediteranu. Septembra smo poleteli v Apulijo – čudovito italijansko deželo, kjer so doma sreča, oljke, truliji in skrivnostni Castel del Monte. Na grškem otoku Zakintos so uživali naši maturantje in njihovi profesorji. Pravijo, da je Zakintos krasen otok, jaz pa dodajam, da imajo še kako prav. Več kot 200 športnih navdušencev je z nami na Tour de France navijalo za Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Številni nadobudni bodoči poligloti pa so z našo pomočjo poleti obiskali jezikovne šole v tujini. Odpravili so se v svet, od Norveške in Španije, do Nemčije in Avstrije, spoznavati jezik, kulturo ter življenje, ki ga živijo domačini.
Na modrem Jadranu, vse od Istre, pa do Dalmacije in otokov, je letovalo več kot 5.000 naših dragih gostov. Kar 100 družin smo v poletni sezoni gostili v družinskem klubu v Hotelu Quercus na Makarski Rivieri, kjer so resnično najlepše plaže in kjer naša ekipa z gosti ustvarja najlepša morska doživetja. Z največjim veseljem smo gostom svetovali pri izbiri svojega oddiha v naši prelepi Sloveniji. Skupaj smo najprej modro načrtovali, nato pa so se cenjeni gostje odpravili na zelene počitnice. Vse od slovenske obale do Prekmurja, od dolenjskih gričev do Gorenjske. Slikovita Logarska dolina, smaragdna lepotica Soča, razigrano Goričko, pa Goriška Brda – še lepša kot Toskana… Moram priznat, da smo bili iskreno navdušeni nad vsemi skritimi kotički, ki smo jih ob tem odkrivali, ter novimi doživetji, ki so delovali kot uresničitev sanj. Romantični »glamping«, sproščeni »camping«, družinska zabava med zdravilnimi mehurčki naših term in zdravilišč, kulinarika in vrhunska vina (da bolj vrhunskih ni!), adrenalinski parki in doživljajske poti… Moja Slovenija je prav vsakemu gostu pisana na kožo, tako bogata je! Ko smo se v lanskem letu s skupino pohodnikov odpravili peš čez Pohorje (od Maribora do Vuhreda), z ljubljanskimi maturanti spoznavali lepote Slovenije (od Mure, preko Drave, pa vse do belokranjske Kolpe) ter s kulinaričnimi navdušenci in Binetom Volčičem odkrivali skrivnosti Prekmurja, sem se (vsakokrat znova) zavedel, kako srečni smo lahko, da smo doma v Sloveniji – deželi osupljive lepote in prijaznih ljudi.
Prijaznost, sočutje, empatija, nesebičnost… Če smo imeli v naglici življenja zadnje čase do njih nekoliko »mačehovski« odnos, nas je preteklo leto opomnilo, da štejejo. Oh, kako zelo štejejo! Zdravje in skrb za varnost naših zaposlenih ter naših cenjenih popotniških prijateljev smo brez pardona ves čas postavljali na prvo mesto. In se k temu brez pardona zavezali tudi v bodoče. Med seboj smo se neizmerno povezali, za kar se moramo zahvaliti tudi moderni tehnologiji. Nisem sicer prav tehnični tip, a ko veš, da boš preko video klica zagledal znane obraze kolegov, partnerjev, pa tudi popotniških prijateljev, je motivacija za »digitalno in tehnološko opismenjevanje« tu. Ko veš, da boš preko elektronskega sporočila, objave na družabnih omrežjih in nove oddaje Iz Kompasove dnevne sobe narisal nasmeh na številne obraze popotniških prijateljev, je to enostavno neprecenljivo.
Z mojo ekipo sodelavcev smo v letošnje leto vstopili z veliko mero pričakovanja, vzneseni, kot so vzneseni metuljčki v trebuhu ali ptički na gregorjevo. Na letošnje leto smo čakali skoraj 70 let. 1. julija namreč Kompas praznuje visok jubilej, častitljivih 70 let. Praznujemo s ponosom, praznujemo »na veliko«, praznujemo z našimi cenjenimi partnerji in praznujemo z našimi popotniškimi prijatelji. Seveda tudi s teboj, dragi moj dnevnik! Kaj praviš? Ja, imaš prav, tudi jaz praznujem okroglo, samo en par desetletij manj bom dopolnil kot Kompas. En – par – desetletij… Kako ne veš, koliko je, ko od 70 odšteješ en par desetletij? Če bi bil jaz Godler in ti tekmovalec v Milijonarju, bi ti sedaj ponudil »pomoč voditelja«. Saj bo šlo, imaš še čas do jeseni.
Samo še tole, dragi moj dnevnik, ki si rad malce skeptičen. Ker sem nekoliko manj potoval, sem si v preteklem letu vzel čas tudi zate. S teboj sem začel deliti svoja popotniška doživetja, ti zaupati svoje nepozabne spomine in te poučevati o življenju. Saj veš, končal sem večdiplomski študij na vsesvetovni akademiji življenjskega navdiha in sreče. Zato mi moraš verjeti, ko ti rečem, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In mi zaupati, ko ti pravim, da je svet lep, postal pa bo še lepši!
Kompasov Janez
