Spomnim se, dragi dnevnik, ko sem bil še majhen fant, pa nato nadobuden mladenič… Ko so me šele dobro začele srbeti pete in so se pojavili prvi znaki moje zaljubljenosti v življenje in potovanja… Takrat sem sicer že spoznaval svet tudi iz prve roke, že oboževal njegovo lepoto, a letel nisem nikoli prav daleč, nikoli nisem prečkal oceana. Sem pa gledal in bral seveda tudi o svetu na drugem koncu planeta. In takrat je name velik vtis naredila dežela, za katero sem še danes mnenja, da jo moraš v svojem življenju obiskati vsaj enkrat, če se imaš za čisto pravega popotnika. Moja draga prijateljica in dobra sodelavka Drita, ki je resnično pojem in legenda v svetu popotnikov in potovanj, jo bo letos obiskala že enainpetdesetič. Ja, čisto zares!!! Si lahko sploh predstavljaš?? To pomeni, s številko zapisano, 51.! Še vedno si ne moreš predstavljati, ja, vem…
Aja, kam greva? Hm, ne vem, a bi te spet izzval, da ugibaš, ali bi ti kar povedal? No, daj, saj ti bom maksimalno pomagal… V tej deželi se čas ustavi, to pravijo drugi, jaz lahko le potrdim. Ulice so polne glasbe in plesa v čisto njenih, strastnih ritmih. Mesta so pravi muzeji arhitekture, posebnega dizajna in ameriških »oldtimerjev«. Domačini so ponosni in vedno nasmejani. Aaa, kako ne gre?? Kaj pa, če ti rečem revolucija – »Viva La Revolucion!«? Tako je, dragi moj dnevnik – ti odvrneš »Viva La Cuba!«.
Karibska lepotica Kuba je del velike slavne družine osupljivih otokov in dežel, njene sosede so zvezdniške Jamajka, Haiti, Kajmanski otoki, Bahami, pa Florida in Mehika. Ja, ja, karibski »jet set«, imenitna prispodoba, dragi dnevnik! Moja ljubezenska zgodba s Kubo se je začela enega lepega jesenskega popoldneva, enkrat v prejšnjem stoletju, tudi v prejšnjem tisočletju… Kar nehaj z »O moj bog, a toliko si star??«! Včasih tvoje besede prehitijo tvoje misli, kakor »ta mau Pogi« na kolesu prehiti vso svojo konkurenco. Kakorkoli, pred le nekaj leti in nič več me je Drita povabila na obisk, mi pripravila en »mojito« in mi pripovedovala o njenem obisku Kube. Ne pozabi, letos gre že enainpetdesetič, takrat (reci, piši – leta 1993) je bilo prvič. Saj ne vem, a je bil kriv že tretji »mojito« ali Dritine kubanske zgodbe, a preden sva se poslovila, sem bil odločen – »Drita, kdaj greš naslednjič na Kubo? Jaz grem s tabo!«. In tako je tudi bilo…
Čez približno leto dni, v Ljubljani je bila že turobna jesen, sem prvič letel tako daleč, preko oceana. In prvič sem zaznal, da sem nekaj posebnega. Haha, ah kakšen ego, dragi dnevnik? Poslušaj, sledi in bodi pozoren na detajle. Z »nekaj posebnega« je mišljeno, da imam nekakšne nadnaravne moči, saj znam potovati v času. Poln domišljije, ki mi je vsekakor ne manjka, sem med poletom namreč analiziral idejo in postavil tezo – »ko letiš tako daleč, preko oceana, se zagotovo premakneš tudi v času, ne le v prostoru«. Jaaa, dragi moj dnevnik, moja teza je bila dokazana v trenutku, ko sem stopil na kubanska tla.
Zasanjana in brezskrbna ter obenem živahna in strastna – to je Havana! Dom neverjetnega sožitja avtentičnosti in sodobnosti, razkošja in skromnosti, mladostniške energije in modrosti, barvitosti mest in zelenega podeželja, energičnih ritmov in ležerne »sieste« v gugalnikih, socialistične ideologije in posameznih stopinj liberalnih nazorov…
Prisežem, da sem se med raziskovanjem starega in novejšega mestnega središča prestolnice, med vožnjo v živahnem modrem kubanskem »oldtimer cabriolet« avtomobilu, počutil, kot da sem odpotoval nekam na sredino prejšnjega stoletja. Noro in nepozabno! Ja, moje skoraj najljubše doživetje vseh časov na celem svetu! Precej skoraj najljubših doživetij vseh časov na celem svetu se spomnim s Kube. Eno teh je tudi ogled kabaret predstave v svetovno znanem klubu Tropicana, ki letos praznuje 82 let in se ga povsem zasluženo drži naziv »raj pod zvezdami«. Mislim, dragi moj dnevnik – »glej, občuduj in ploskaj«, to je predstava, med katero po mojem niti pomežiknil nisem, da ne bi kaj zamudil. Od začudenja tudi ust nisem zaprl, razen ko sem pil svoj »cuba libre« in čutno prežvekoval najboljši pražen riž aka »fried rice« s kozicami vseh časov na celem svetu. Dovršenost in razkošje Tropicane me je osupnila, skoraj še bolj pa se me je dotaknil »kabaret revnih«, kot druženje na obmorskem sprehajališču Malecon imenujejo Kubanci. Glavno zbirališče domačinov namreč ni noben od najbolj znanih havanskih trgov, kot sta recimo Plaza de la Catedral ali Plaza de Armas, temveč več kilometrov dolg bulevar ob morju, kjer se ob sončnem zahodu zberejo glasbeniki, pesniki, filozofi, pa tudi zaljubljeni pari ter družbe razposajenih prijateljev. Prizor resnično spominja na umetniško predstavo, kjer sem tudi jaz imel vlogo. Filozofa, seveda, kaj si pa mislil?
Jaz verjamem zgodbam, mitom in legendam, še posebej, če jih živi pisatelj in Nobelov nagrajenec. Ernesta Hemingwaya »sem študiral« še preden sem obiskal Kubo, želel sem doživeti Kubo tudi »v njegovih čevljih«. In sem jo… Obiskal sem njegov dom, danes muzej Finca Vigia, kjer je preživljal del svojega življenja na Kubi. A veš, da je na vrtu pravo malo pokopališče, kjer počivajo njegovi kužki – a ni to lepo, no? Ko sem v Havani, si vedno rad ogledam sobo 511 v hotelu Ambos Mundos, kjer je Ernest dostikrat bival, tam kar precej napisal in ga imenoval »a good place to write«. Abso-seveda-lutno grem vsakokrat na »najboljši daiquiri v mestu« v bar El Floridita in »Ernestov najljubši mojito v mestu« v bar Bodeguita del Medio. Zelo rad grem v Marino Hemingway, kjer je bila doma Pilar, Ernestova barka, s katero se je pogostokrat odpravil lovit mečarico. Zaliv je en tak čudovit miren kotiček, kjer rad zaplavam v kristalno čistem morju, pojem kakšno dobro ribo in razmišljam o smislu življenja. Včasih se o smislu življenja naglas pogovarjam z Ernestom. Ah, pa saj me nihče ne vidi, dragi moj dnevnik…
Ja, v Havani dogaja, na polno dogaja! Če si zaželim počitniškega odklopa, no, takrat pa se odpravim v Varadero. Tam uživam na peščeni plaži z »mojitom« na straži, tako ti bom rekel. V Varaderu imam le dve skrbi. Ena je ta, da moram pazit, da se dovolj pogosto namažem s kremo z zaščitnim faktorjem, da ne postane moj obraz ognjeno oranžen in se zlije z barvo moje skuštrane pričeske. Druga pa, da poskusim čisto vse, kar mi hotelski »all inclusive« ponuja, a pri tem ne pridem v situacijo, da mi kopalke niso več prav.
Moje najljubše mesto na Kubi je Trinidad! Pardon, imaš prav, moje skoraj najljubše mesto je Trinidad. Zaljubljen sem v njegove barvite ulice in trge, v razgibana pročelja slavnih in manj slavnih stavb, v njegovo pozitivno energijo in festivale, izjemno rad se zasanjam in odpotujem v čas kolonializma v atriju zgodovinskega muzeja… V Trinidadu sem v avtentičnem baru La Canchanchara srkal najbolj okusno »pina colado« vseh časov na celem svetu… Neee, nisem rekel »chachacha«, temveč »canchanchara«, »čačača« je vrsta plesa, ki pa je ravno tako doma s Kube, to pa ja! Torej, zelo enostavno – Trinidad ima vse, kar imajo veliki! Če meni ne verjameš, zagotovo verjameš Unescu – čudovito kolonialno karibsko mestece je namreč od leta 1988 na seznamu svetovne dediščine. Prepriča pa tudi njegova okolica – prostrani nasadi sladkornega trsa in tobaka, razgibano gorovje Escambray s kanjoni, jamami, rekami, slapovi in tolmuni, instagramovsko popolna bela peščena plaža s koralnim grebenom Playa Ancon… Verjemi mi, ni lepšega kot skok v tolmunček po sprehodu skozi gozd, ki s svojo bogato floro in favno spominja na pravi botanični vrt.
O Kubi še nisem napisal zadnje besede, dragi moj dnevnik, za trenutni konec pa bi tudi njej napisal par besed… »Draga Kuba, ostani tako zelo edinstvena! Ne dovoli, da tvoj čas začne teči in konkurirati času v modernem svetu, saj te imam rad prav takšno, kakršna si…«
Kompasov Janez
KUBA SKOZI JEZIK
