Po dveh sezonah, polnih orientalskih vtisov Turčije, spet čutim in živim grški melos, saj sem letos Kompasova predstavnica na Zakintosu.
Na letalu me pilot povabi v kabino, od koder lahko opazujem pokrajino »spodaj«. Ko se prikažejo prvi grški otoki, mi srce kar poskoči. “Malo še, pa bom spet doma!” Doma v Grčiji, kjer te ljudje pričakajo s toplim nasmehom in morsko iskrico v očeh ter te objamejo, kot, da se poznamo že celo večnost.
Pilot najavlja v angleščini: “500 meters, 400 meters … Pred mano se prikaže letališka steza in že se kolesa letala vrtijo na grških tleh. Nasmeh se mi samodejno razleze čez obraz in vroči sončni žarki me pozdravijo, ko stopim z letala. “To je ta vročina, ki jo spremlja zvok škržatov in, ki sem jo celotno zimo nestrpno pričakovala.«
Ob izstopu iz letališke stavbe v daljavi vidim tople, rjave oči treh grških gospa, ki me, še predno se dodobra predstavim, stisnejo v velik objem. “Kalimera, kalimera” vzklikajo vse tri naenkrat in me popolnoma obkrožijo, šoferja pa založijo z mojo prtljago. V hipu vročo tišino prekrije hrup teh žena, ki mi hitijo razlagati dobrodošlico. “No, to pa je prava grška dobrodošlica!” Z gosti se že peljemo med oljčnimi nasadi in trtami, ki bodo dale jeseni sladko grško vino. Male bele pritlične hišice se menjujejo, domačini pa na motorju in kolesih z nasmehom mahajo proti avtobusu in pozdravljajo letošnje turiste na otoku.
Zvečer se bosa sprehodim po dolgi peščeni laganaški plaži. Pesek se mi vdira med prsti. Globoko vdihnem topel julijski večer in vonj po morju mi napolni pljuča. Nasmehnem se in si rečem: “Končno nam je uspelo! Grčija, mi smo nazaj.”
V daljavi vidim majhen otoček, ki je z majhnim mostom povezan s kopnim. Še dobro leto nazaj je pokal po šivih, sedaj pa je tam privezana samo ena majhna barka, ki se nežno ziba na valovih Jonskega morja. Zakintos je letos raj za dopustnike, ki ljubite mir, samoto in obenem iskrivost otoka, ki se skriva med prebivalci. Pot nadaljujem mimo starejšega domačina, ki sedi na kamnu in gleda v morje. Najine oči se srečajo, in kljub temu, da je koža okoli njegovih oči nagubana, se njegove oči smejijo kot navihanemu otroku. V trenutku se iz njegovega nasmeha razleze beseda “Welcome”. Seveda nisem ostala ravnodušna in pokazala, da tudi jaz znam grško, pa čeprav samo “Euxaristo polu” oziroma “hvala” po slovensko.
Bližam se nežno beli svetlobi ob plaži, ko se pred mano odpre pogled na majhno grško taverno. Napis souvlaki na tabli me kar povleče naprej. Lačna in pod vtisi prvega dneva si naročim veliko porcijo in zraven ouzo, da nazdravim novim poletnim spominom in se morda kdaj zavrtim tudi v ritmih sirtakija.
Hvala ti, poletje, da si prišlo nazaj!
Ana, Kompasova predstavnica na Zakintosu
